Avtobus nas je odložil na glavni južni vpadnici v Mandalaj ob štirih zjutraj, v trdi temi. Nočni avtobusi, s katerimi je ponekod bolj, drugje manj elegantno in udobno premagati velike razdalje na potovanjih, se tukaj pač ne ozirajo na čas prihoda na cilj. V Mjanmaru smo tri daljše razdalje prepotovali z avtobusom. Z daljšo razdaljo imam v mislih vožnjo, trajajočo več kot osem ur, saj so tudi v teh krajih razdalje v kilometrih tako rekoč nepomembne oz. se razdalje merijo v urah. Prva nočna vožnja z avtobusom je bila kar v redu, saj razen tega, da nas je vso pot zeblo, ni bilo težav. Druga vožnja se je vlekla v nedogled, saj smo se odločili za potovanje čez dan in nam je po kakšnih petdesetih serpentinah bilo avtobusa dovolj. Za tretje potovanje z avtobusom smo tako izbrali nočno vožnjo, saj se nam zdi, da je ponoči lažje presedeti osem ali več ur na avtobusu.
Tako smo se torej znašli na pragu hotela ob uri, ko vse še spi. A prijazni Burmanci so nas pustili zadremati na foteljih v hotelski veži, dokler nas nekaj ur kasneje niso pustili v sobo, kjer smo še kar nadaljevali z dremanjem, dokler nas niso prebudili lačni trebuhi. Naši, da se razume. Povzpeli smo se na hotelsko teraso in si privoščili najboljši zajtrk, kar jih je, krožnik sadja. Pravzaprav več krožnikov, na katerem je kraljeval eden najslajših sadežev, papaja.
Ne le, da smo imeli s terasen krasen razgled nad mestom,
tudi glasbo smo zaslišali; tok…tok…tok. Ritmično udrihanje z lesenimi tolkali. Vsaj tako smo mislili, dokler se nismo sprehodili do uličice, odkoder je prihajal zvok. Tam smo zagledali tri fante, ki so uglašeno udrihali. Seveda, zlate lističe za oblepljanje zlatih kipcev Bude delajo!
Na potovanjih marsikaj ni tako, kot se zdi na prvi pogled in marsikatera fotografija (tudi na teh straneh) ne pokaže vse resnice. To se je lepo pokazalo na tikovem mostu v Mandalaju, ki naj bi bil krasno ozadje za fotografiranje sončnega zahoda, sploh, če ga ujameš v pravem trenutku.
Seveda pa je naivno pričakovati, da si edini, ki je slišal za to prekrasno lokacijo za fotografiranje. Tukaj se tudi zaveš, da je obiskovalcev v Mjanmaru precej več, kot se zdi, ko se sprehajaš po mestnih uličicah. Jasno, da tam ni nikogar, saj vso vsi na »Must-see« lokacijah. Tako je fotogenični idilični most oz. njegova neposredna bližina v resnici videti tako:
Saj s tem ni nič narobe, tega, da najlepših kotičkov na svetu ni mogoče imeti samo zase, vemo že dolgo. Pravzaprav to je mogoče, a zahteva precej več vloženega truda. Zato praviloma potujemo tako, da se trudimo izogibati »aranžmajskim« lokacijam. Kar resnici na ljubo postaja tudi Mjanmar.