»Dobro jutro in lep pozdrav iz sončne Jordanije!«, bi danes zapisal, če bi se moji načrti uresničili. To soboto sem nameraval pristati v Akabi, do nedelje opraviti vse potrebno in v ponedeljek pričeti s 350-kilometrskim pohodom. Po dveh mesecih logističnih priprav! Res sem porabil ogromno časa, da sem skupaj spravil načrt poti, ki se mi je zdel obvladljiv. Iz naslonjača, se razume. Tega, kako bi se moj načrt poti obnesel v praksi in če bi ga bilo sploh mogoče realizirati, glede na to, kako drzno sem ga zastavil, zaenkrat ne bom izvedel. A priznati je treba, da imamo srečo, kadar nas pred tegobami, ki bi si jih lahko nakopali s preveč drzno zastavljenimi načrti, obvaruje neka višja sila.
Sicer ne morem reči, da mi ni žal, da me je Jordanija, kljub prijaznemu sporočilu iz informacijskega centra v Akabi: »May god bless and protect you, and welcome to Jordan!«, zavrnila. Na podvig sem bil pripravljen in se Jordanije veselil. Danes pa sem, namesto, da bi se predajal čarom Arabije, razpakiral 20-kilogramski nahrbtnik z vso opremo in kakšnimi sedmimi kilogrami hrane.
Še razlog odpovedi, če morda koga zanima. V Jordanijo trenutno ni dovoljeno vstopiti iz držav, v katerih se širi zloglasni virus. Poletel bi naj iz Benetk. Sicer sem kakšen dan iskal alternativne možnosti, a bi bile vse po vrsti preveč neracionalne, kar pa nikakor ni popotnica, ki bi si jo želel na potovanje v Jordanijo ali kamorkoli.
A puške v koruzo še nisem vrgel. V resnici se razpakiranja nahrbtnika še nisem lotil…