Grški otoki so nam vedno bolj pri srcu, saj se po njih potepamo že tretje leto zapored. Letos žal ne pomladi, ko so temperature znosnejše in se je mogoče odpraviti tudi na daljše pohode, a tudi poletje ima svoje čare. Sploh letos, ko je dopustovanje na sicer obleganih otokih precej bolj prijetno. Tako vsaj pravijo, sami te izkušnje nimamo, saj se dopustovanju na morju v poletnih mesecih izogibamo. Nazadnje smo na morju dopustovali pred natanko osmimi leti na Cresu in še to v juniju, pred glavno sezono. Od takrat v resnici nismo bili na morju dlje kot kakšen vikend. Morda se nam je zato letošnja izkušnja zdela toliko bolj nenavadna, saj tega nismo vajeni. Moram priznati, da mi je bilo na trenutke kar težko, kar se razbere iz objave Kako biti turist, ko mi je manjkalo izzivov. Zato tudi o tem dopustu težko kaj napišem, v primerjavi s kakšnim kolesarjenjem ali pohodništvom, kjer se soočam z zunanjimi in notranjimi izzivi. Lahko pa povem, da nam je Zakintos ostal v spominu kot otok s prekrasnimi plažami in barvami morja, kot jih še nismo videli. Sicer smo že večkrat čofotali po Karibih in morjih Indonezije, Malezije, Filipinov in še kje, kjer so prizori res izjemni, a gre za lepote drugačne kategorije.
Najbrž bo najbolje, da besedo prepustim fotografijam.
Jam, špilj in pečin na Zakintosu ni konca.
Tudi prekrasnih plaž ne zmanjka.
Obalna straža.
Nekoč polni pšenice, danes restavracije in hotelčki.
Zaradi primanjkljaja turistov je mogoče za 60 evrov na dan najeti vilo z lastnim bazenom
in s terase opazovati minevanje časa.
Popoldan.
Ponoči.
Zjutraj.
Ne le vilo, tudi apartmajsko naselje smo imeli le zase.
