Poletja so res malce preveč pestra, kar se tiče pohodov, potepov, počitnic, dopustov, potovanj in vseh drugih mogočih oblik gibanja nekje zunaj in hkrati dovolj daleč od doma, da lahko rečemo, da gremo na izlet. Priložnosti kar ne nehajo in nehajo deževati. Sploh sedaj, ko ne dežuje dež in je prečudovito vreme. Da bi se na začetku septembra hvalili z indijanskim poletjem je še prezgodaj, saj to morda še pride. A vsi se bolj ali manj zavedamo, da je jesen in z njo zmanjšanje števila uric, ki jih lahko preživimo na s soncem obarvanem izletu, blizu. Jaz imam s tem kar težavo, saj me kar vleče na izlete v gore, na morje, peš, s kolesom, z motorjem, kot medveda, ki pred pričetkom zime nabira zaloge hrane. Le da si jaz nabiram sončne ure, kot da bi jih lahko akumuliral za dolgo zimo. In to ne kakršnekoli sončne ure, ne. Lokalne, pridobljene s sprehodi in postopanjem okrog hiše, ne sodijo v to kategorijo, ampak morajo biti pridelane na potovanjih oziroma izletih. Lokalne sončne urice bomo tako ali tako nabirali tudi čez zimo, ko se bo pojavila priložnost. Resda bolj na žličko, a v kratkih zimskih dnevih pride prav vsak žarek sonca. Malo predaleč sem zašel s pisanjem o tem, kako bo pozimi, saj je zunaj, tudi doma, vendar pravcato poletje.
Zaradi vsega nabiranja poletnih sončnih ur v obliki izletov in potovanj, na katera smo se poleti odpravili skupaj in tistih, na katera sem se odpravil sam, ni bilo prave priložnosti česarkoli o tem za povedati. A to ni nič novega, saj se s tem soočam bolj ali manj vsako poletje od junija naprej. Morda bi bilo bolje, da bi tudi naša spletna stran imela poletne počitnice in bi se z zapisi s potovanj in izletov ter popotniškimi spoznanji vrnili šele septembra. Zraven tega je poletni čas tako ali tako obdobje, ko je marsikdo na dopustu in namesto, da ljudje prebiramo zapise s potovanj drugih, takrat raje doživljamo in si zapisujemo lasten potopis.
Skratka, kaj več o tem v tem trenutku ni za dodati. Zapise s poletnih potepov moram zbrati in urediti fotografije, šele nato jih objavim. Z nepredstavljivo zamudo za današnje čase, ko stara novica v trenutku ponikne v neskončnih zidovih, kamor nas odnese drsanje po zaslonih. A to objavljanje z zamudo je tudi iz inata (da ne napišem navkljub, ki niti približno ne zveni tako dobro) in iz mojega prepričanja o tem, čemu je namenjen skopo odmerjen čas, ko smo na potovanju. Pravzaprav mi je zastareli model objavljanja (kakršnega koli zanimivega) potopisa v obliki knjige, ki lahko izide tudi leto dni po potovanju, še danes najbolj pri srcu. Potovanje, ki v človeku pusti globljo sled od spomina na fotografije, sled v obliki sprememb v njegovem dojemanju sveta, zahteva čas za razmislek in kontemplacijo ter čas, da se to zapiše v obliko, ki bo zanimiva tudi za nekoga drugega. Zraven tega ima pisanje o lastnih potovanjih en čudovit stranski učinek in sicer podoživljanje lastnih doživetij. A saj pravim, da je za to treba počakati, da mine norišnica in da nastopi zatišje.