V prestolnici Omana sem pristal s kolesom, zapakiranim v škatli. Z nekaj sreče in iznajdljivosti sem našel hotel, kjer so bili pripravljeni ogromno kartonsko škatlo shraniti, dokler je nisem ponovno potreboval. Za pot domov. Ko sem našel še trgovino, kjer sem lahko kupil plinsko kartušo, sem bil pripravljen, da začnem. Že po nekaj kilometrih na kolesu sem zapustil velemesto Muscat oz. Maskat oz. Muškat in se znašel na lokalni cesti proti jugovzhodu. Po Omanu sem si zamislil krožno turo, da vidim nekaj morja, nekaj gora, nekaj puščave, srečam pregovorno prijazne ljudi in da se naužijem prizorov, ki bi me utegnili pritegniti. Saj je moj namen vendarle potovati, ne zgolj kolesariti.
Prvo zanimivo spoznanje, ki sem ga bil v Omanu deležen, me je spomnilo na naša prva potovanja v odročne kraje, kjer smo imeli popotniki in domačini zamenjane vloge. V smislu, da smo bili atrakcija mi, popotniki, saj so se domačini bolj čudili nam, kot mi njim. Sprva mi je to v Omanu godilo, a ko je že deseti voznik avtomobila, ki me je prehitel, potrobil in mi pomahal, mi je tovrstno pozdravljanje postalo odveč. Ko kolesarim po cesti in mimo mene šibajo avtomobili, mi avtomobilska troblja predstavlja opozorilo in se preprosto ne morem preprogramirati, da se ne bi vsakič zdrznil.
Do najvzhodnejšega kraja v Omanu, ki se imenuje Sur, je speljana čudovita cesta.
Morda je občasno za odtenek preveč proč od obale, kar me je prikrajšalo za nenehen razgled na morje. A po resnici povedano sem imel prve dni preveč opravka z močnim čelnim vetrom, zaradi česar razgledovanje po okolici precej izgubi na pomenu. Na kolesu so čelni veter, neznosna vročina in preveč strmi vzponi, trije največji nebodigatreba, ob katerih vso energijo in pozornost usmerim le na kolesarjenje. Takrat se iz popotnika spremenim v kolesarja, kar mi na potovanju, četudi kolesarskem, sploh ne diši.
Etapo do Sura sem si razdelil na tri dni in vsak dan je ponudil nekaj novega. Prvi dan na kolesu je bil izredno dolg, saj se je zaradi neprespane noči na letalih in letališčih zlil z dnevom, ko sem odšel od doma. Na srečo sonce tudi v Omanu pozimi hitro zahaja, tako, da sem hitro zlezel v šotor in zaspal za celih deset ur. Šotor sem postavil v enem od wadijev, v soteski oziroma suhi rečni strugi. Ko se je že mračilo, se je mimo pripeljal možakar v Toyoti in me posvaril pred nevarnostjo hudournika, do katerega lahko pride silno hitro. Glede na vremensko napoved ga nisem vzel preresno, a sem se, preden sem zlezel v šotor, za vsak primer pripravil na morebitni beg pred deročo vodo. A noč je minila idilično. Po dobro prespani noči sem se prebudil z nasmehom do ušes. Zavedel sem se, da čisto zares s kolesom in šotorom potujem po Omanu! Občutek popolnosti, ki bi ga s tem, ko bi temu trenutku karkoli odvzel ali dodal, razvrednotil.
Wadi Majlas, kjer sem prenočil prvo noč.
Na etapi proti kraju Sur sta dve soteski, ki ju velja obiskati. Sicer sem bil vnaprej opozorjen, da je tam za kolo prestrmo, a sem si rekel, da bom kljub temu poskusil. V prvo, Wadi Shab sploh nisem mogel, saj ni bila dostopna, sem se pa uspešno zapodil v Wadi Tiwi.
Sicer ne daleč, saj so bili vzponi občasno takšni, da mi je, ko sem kolo peš potiskal navkreber, tako drselo, da sem komaj zmogel. Peš! Dobro uro sem vztrajal in odklanjal pomoč, ki so mi jo nekajkrat ponudili domačini v terenskih avtih, nato pa se obrnil in se vrnil nazaj na glavno cesto. Bilo je dovolj za pokušino.
Kampiranje ob morju ima svoj čar. Sploh, če ni v bližini nikogar in imaš vso lepoto sveta zase. Ne, ker bi bil sebičen, temveč zato, ker sem takrat neprimerljivo bolj dojemljiv.
Sur je postregel z odlično restavracijo, kjer sem se prvič v Omanu pošteno najedel. Saj ne, da bi bilo v Omanu težko priti do hrane, prav nasprotno, trgovinic in kafeterij, kjer je mogoče dobiti kaj za pod zob, ne manjka. A to, kaj se ponuja v teh lokalih, je vse po vrsti slabše od dobrot, ki sem jih imel polne kolesarske torbe. Ker je bila moja zaloga seveda omejena in priložnosti, da izven mest obiščem pravcato restavracijo silno malo, sem se potrudil, da jih nisem zapravil.
Sur.
