Četrti dan v Omanu sem obupal. Dan je bil že krepko v popoldnevu, jaz pa nisem uspel narediti več kot 60 kilometrov. Zaradi močnega vetra sem kolesaril s polžjo hitrostjo in nič ni kazalo na bolje, čeprav sem smer obrnil naravnost proti jugu. Tako sem se ustavil v neki obmorski vasici, kjer sem zagledal paviljon s streho in vodo ter predčasno zaključil dan. Rekel sem si, da če že ne morem kolesariti, lahko vsaj poskrbim za umazana oblačila in še kaj.
Podobnih paviljonov, ki popotnikom v Omanu nudijo neke vrste zavetje, je ob cestah precej. Vsi nudijo senco, kar je v tem koncu sveta še kako dobrodošlo, a zame je bila ključna dobrina, ki sem jo potreboval, voda. Še posebej popoldan, preden sem si poiskal prostor, kjer sem nameraval prenočiti. Takrat sem potreboval vodo za pitje, kuhanje, pomivanje posode in osebno higieno. V najbolj varčnih večerih mi je za to vse skupaj zadostovalo tri litre. Ko pa sem vedel, da daleč naokoli ni vode, sem je s seboj na kolesu tovoril tudi osem litrov, da sem je imel dovolj še za prvi del naslednjega dne. Ko so me enkrat prehiteli kolesarji na dirkalnih kolesih, sem razmišljal o tem, da glede na to, da njihova kolesa tehtajo manj, kot tehta le zaloga vode na mojem kolesu, razen pritiskanja na pedala, nimamo veliko skupnega.
Tako sem bil kar zadovoljen, četudi ta dan nisem prišel daleč, saj sem imel v tem paviljonu izobilje vode in časa, da sem postoril vse, za kar si doslej nisem vzel časa. Povrhu sem znova spal tik ob morju, kar je dan še olepšalo.
Plaža, na kateri sem prenočil tretjo noč.
Kolesaril sem po vseh kategorijah cest in brezpotij, a vetru nisem uspel uiti.
Paviljon, kjer sem prenočil četrto noč.
Naslednje jutro sem se moral od morja posloviti, saj je prišel čas, da se obrnem proti notranjosti. Ob morju je sicer lepo, a kot sem zapisal, sem si prišel ogledati tudi puščave in gorovja. Pred menoj je bilo nekaj dni kolesarjenje po hitrih cestah, a ker sem po njih tudi kolesaril hitreje, mi monotono ravna pokrajina ni povzročala preglavic.
Le prenočitev je bilo malce težje najti. Za prvo noč v tej pokrajini sem izbral nek zelen park z otroškimi igrali in sprehajalnimi stezami. Park je dober kilometer proč od avtoceste in več kilometrov od najbližjega mesta. A ker je v teh krajih zelen park nekaj izjemno atraktivnega, se ljudje pripeljejo od daleč, da ga lahko obiščejo. Park je seveda ograjen, zastražen in čez noč zaklenjen. Možakarja, za katerega sem mislil, da je paznik, sem vprašal, če lahko tukaj prespim in mi je odvrnil: “No problem!” Zelo mi je odleglo, saj je bila že skoraj noč in za menoj je bilo 130 kilometrov kolesarjenja, tako, da sem bil pošteno utrujen. Sprva sem pol ure le sedel na klopi in počival, šele nato izbral nek prostor, na katerem sem začel postavljati šotor. A čez čas sta prišla dva možakarja, s katerima sem se s pomočjo prevajanja preko aplikacij na telefonih sporazumel, da v parku ni dovoljeno prenočiti. No, nismo se ravno sporazumeli, saj mi nikakor ni bilo do tega, da bi po tako težkem dnevu, v temi in ko sem imel šotor že postavljen, moral iskati drugo prenočišče. Povedala sta, da šef tako zahteva in mi kazala njegova sporočila na telefonu. Nič ni pomagalo. Šotor sem pospravil nazaj na kolo in si na obraz nadel najbolj razočaran izraz, kar sem ga v tistem trenutku premogel. Sem jima rekel, da bom prenočil kar zunaj parka, ob cesti. Končno je prišlo do preobrata in je v nekem trenutku njun šef napisal, da glede na to, da sem tako utrujen, da sem tujec, da nisem vedel in tako naprej, da lahko prenočim v parku. A moram biti do šeste ure zjutraj zunaj. Seveda sem pritrdil in se globoko zahvalil za razumevanje. Pokazali so mi nek skriti kotiček, da slučajno kateri od obiskovalcev parka ne bi opazil, da v parku, kjer je prenočevanje prepovedano, nekdo prenočuje. Seveda sem ubogal, postavil šotor, si na skrivaj skuhal dva čaja in večerjo ter legel k zasluženemu počitku v prepovedanem raju.
Potem, ko sem naslednje jutro park ob zori zapustil, sem si zajtrk pripravil kar na pločniku pred parkom.
Puščava ni puščava brez kamel.
