Pred kratkim sem pisal o navdihu in navedel nekaj destinacij, kjer sva se letošnjo pomlad mudila, a nekako ni bilo prave priložnosti, da bi o tem pisal. V to kategorijo sodi tudi Španija, ki sva jo prav tako obiskala letos pomladi. Po eni strani zato, ker je Španija tako opevana in obiskana destinacija, da je o njej težko kaj novega napisati, po drugi strani pa je povsod mogoče doživeti nekaj novega in zanimivega. Sploh v bolj temperamentnih državah, kot je Španija, kjer že sam stik z domačini predstavlja neprimerno večje doživetje, kot stik z domačini, na primer, v Avstriji. A tokrat se ne bom spuščal podrobneje v opisovanje doživetij, temveč se bom omejil zgolj na fotografije s potepa po prelepi Španiji.
Naj začnem z izrazom Tapas hopping, za katerega sva slišala prvič. Preprosto; greš v tapas bar in naročiš pijačo, a zraven dobiš še prigrizek. Resda so prigrizki marsikje brezplačni, a lahko nastopijo težave, saj moraš precej popiti, če se želiš do sitega najesti. Vsekakor izkušnja, ki je v določenih mestih Španije ne gre zamuditi.
Posledice, ki pridejo po napornem tapas večeru je naslednji dan najbolje zdraviti s hojo v naravi. Na primer v parkih El Torcal de Antequera in Los Cahorros.
Ali pač nekje ob morju.
Najlepši biseri Španije so majhna mesteca in vasice. Kot Ronda, Loja in Guadix.
Morda za konec še to, da sva se peljala z vlakom s hitrostjo 267 km/h, ki je razdaljo med dvema krajema premagal trikrat hitreje, kot avtomobil.
