Vsak pohodniški dan v Sierri Nevadi bi lahko, glede na aktivnosti, razdelil na tri dele: hoja, spanje in kampiranje. Kar se tiče hoje, sem jo delno opisal zadnjič. Spanje v šotoru pod milim nebom na redkem in hladnem zraku je najkakovostnejša oblika spanca in eden od razlogov, zaradi katerih se tako rad podajam v divjino. O tem ni kaj za povedati, razen, da je kakovost bivanja v šotoru v takšnih razmerah zelo odvisna od kakovostne ultralahke opreme. Kampiranje pa je tista tretjina dneva, ko niti ne hodim, niti ne spim. To je na nek način najbolj pomemben del dneva, saj je treba nadomestiti izgubljene kalorije, oskrbeti fizične in psihične rane, postoriti nešteto opravil, a hkrati počivati. Kar je vse prej kot enostavno, saj časa, da bi poskrbel za vse, kot je treba, pogosto zmanjka. Dokler tega nisem izkusil na lastni koži, nisem verjel, da ima lahko človek pri visokogorskem pohodniškem kampiranju toliko opravil, ki vzamejo toliko časa. Če sem prenehal hoditi ob 17. uri, je to pomenilo, da imam do sončnega zahoda, ko se zavlečem v šotor in pred spanjem kaj preberem, kakšne štiri ure časa. V teh štirih urah sem moral poiskati, natočiti in filtrirati vodo za pitje in kuhanje. Postaviti šotor. Skuhati večerjo, saj mora biti vsaj en od petih obrokov, ki sem jih na dan pojedel, topel. Oprati posodo, perilo in opraviti z osebno higieno. Poskrbeti za polnjenje elektronskih naprav, ki sem jih nosil s seboj: telefon, ura, solarni polnilec z baterijo, slušalke in Garmin. Vmes sem si vsaj dvakrat skuhal čaj, saj sem se tako na nek način prisilil k sedenju in počitku, sicer sem nenehno hodil sem ter tja in nekaj počel. Saj ne, da je bil ta del dneva naporen, prav nasprotno, a bil sem takorekoč ves čas v pogonu. Kar sploh ni narobe, pravzaprav je v določenih razmerah nujno, saj to, da se zaposliš z opravili, preprečuje možganom, da na dan privlečejo sumničave misli o smislu tega početja. Ko se človek znajde sam v tako odročnih krajih, daleč od doma in tudi daleč do cilja, je ohraniti fokus in vztrajati pri uresničevanju cilja težje, kot kakršen koli fizični napor. Zato je držanje mislih na vajetih ena ključnih veščin za napredovanje v takšnih razmerah.
Še tole; praktično ves čas me je napadala največja nadloga, kar jih je v teh krajih, komarji. A tudi nanje sem se pripravil. Tako, da sem nekatera vrhnja oblačila že doma namočil v tekočino, ki odganja komarje in tudi v vročem soncu sedel v dolgih hlačah, rokavih in pokrivalu, sicer bi mi komarji izsesali vso kri. Prve dni sem pohajkoval v kratkih hlačah, a ko sem ugotovil, da nimam toliko zaščitne kreme, kot bi je v vročem kalifornijskem soncu potreboval, sem raje hodil v dolgih hlačah. Kar se tiče vremena, je bilo sleherni dan popolno; sončno in jasno ter brez padavin, kot se za Kalifornijo spodobi. Sicer mi je bilo pogosto prevroče ali premrzlo, a to je še najmanjša od vseh nadlog Sierre Nevade. Po drugi strani pa je ena najlepših plati teh krajev popolna nepokritost z mobilnim signalom. Niti za trenutek se nisem povezal s svetom, kar se mi je zdelo resnično čudovito, saj divjina in samota tukaj nista le abstraktna pojma, temveč popolna resničnost.
