Letošnji družinski poletni dopust smo preživeli na poti, kar ni nič posebnega za potovanje, le v avtu smo bili še več časa, kot sicer. Pravcati road-trip smo si privoščili, takšnega, kot ga imamo radi. Vsak jutro se zbudimo v drugem avtokampu, zajtrkujemo, pospravimo šotore in opremo, zapustimo avtokamp ter se zapeljemo naprej do novega avtokampa, kamor prispemo enkrat v popoldanskih urah. Vmes se ustavimo povsod, kjer se nam zljubi in počnemo to, kar se nam ljubi. Popoldan znova postavimo šotore, večerjamo… in tako dan za dnem.
Iz Bosne, kjer smo doživeli imenitno gostoljubje, smo se zapeljali v Črno goro, a tokrat le na severni del, v Durmitor. Tukaj smo bili nazadnje pred tremi leti, v časih zapiranja mej, oz. v trenutku, ko so bile odprte. A lepote Durmitorja so tako posebne in preprosto dostopne, da se tja dokaj pogosto vračam. Takrat smo skušali osvojiti enega od vrhov, a nam vreme ni bilo naklonjeno. Zato sem letos ponovno poskusil, a sam. Brez težav sem osvojil najvišji vrh Črne gore, Bobotov kuk na višini 2.523 metrov. Dostop je bil prečudovit, kar se tiče razgledov,
a ko sem se približal vrhu, se je ta sramežljivo ali pa morda hudomušno zavil v meglo.
Črnogorci imajo markacije, ki planinca, ki že malce upočasnjuje svoj tempo, spodbudijo k temu, da stopi hitreje.
Pogled z najbolj atraktivnega mostu daleč naokrog. Most Đurđevića Tara se pne 172 metrov nad smaragdno reko Taro. Zna biti kar strašljivo sprehoditi se po njem.
Če dobro pogledate spodnjo fotografijo, lahko opazite nekoga v zraku, ki se drznega spušča po jeklenici napeti čez kanjon.
Pot smo nadaljevali po Srbiji in sicer po krajih, kjer smo bili prvič. Bilo je prečudovito. Sicer je bilo avtokampe tam težje najti, a tisti, ki smo jih našli, so bili nekaj resnično posebnega. Tale nad Zlatarskim jezerom ne potrebuje komentarja.
Sicer se je zvečer kmalu ohladilo na borih deset stopinj in smo se skrili v šotora, a noč na srečo ni bila premrzla. Zjutraj je pa k prebujanju seveda najbolj pomagalo sonce.
Obiskali smo tudi opevani Zlatibor, turistični biser južne Srbije. Sicer zelo obiskano in na nek način petično, a simpatično mestece.
Bolj kot mesto, nas je pritegnila divjina naokrog. Odšli smo v park Mokra Gora in se sprehodili do razgledišča Banjska stena nad jezerom Perućac in reko Drino.
Obiskali smo tudi Drvengrad, vasico, ki jo je za potrebe enega svojih filmov dal zgraditi priznani filmski režiser Emir Kusturica.
Našli smo še en avtokamp, v katerem smo izkusili izjemno gostoljubje, zaradi katerega te dežele tako radi obiskujemo. To, da so potovanja najprej stik z ljudmi in šele nato vse druge znamenitosti in lepote, smo namreč že zdavnaj spoznali. Prekrasen avtokamp se imenuje Viljamovka, saj je v nasadu hrušk, ki so bile letos, tako kot pri nas doma, zaradi pozebe prazne. A gostitelj je imel zadostno količino viljamovke na zalogi, da nas je dostojno počastil s pijačo dobrodošlice.
Potem, ko sem mislil, da že dokaj dobro poznam kulinarično ponudbo teh krajev, sem tukaj videl in poskusil nekaj novega, predvsem pa izjemno okusnega. Komplet lepinja je moja nova najljubša jed, ko naslednjič zaidem v te kraje.
Še dve z reke Drine.
V zadnjem kampu, tam nekje ob Drini, kjer reka zadnjih nekaj desetletij razmejuje dve državi, smo si izposodili čoln. Nič posebnega, le spokojen spust po mirni vodi smo si privoščili. Kar je seveda več kot dovolj za lep dan na potovanju. Pravzaprav je bilo vse, kar smo na tem kratkem potovanju po bližnjih deželah doživeli, več kot dovolj za še eno čudovito potovanje. Skorajda bi zapisal, da imamo najlepše kraje in najprijaznejše ljudi na svetu takorekoč na dosegu roke in nam zato ni treba potovati v daljne in eksotične dežele. A to ne bi bilo povsem res, saj lepe kraje in prijazne ljudi srečujemo povsod.
