Skok v preteklost Črne gore

Zgodovina je najboljša učiteljica za vse, ki želijo razumeti sedanjost. Črna gora je, kljub temu, da je geografsko dokaj daleč od Dunaja ali Benetk, kjer se je krojila usoda velikega dela Evrope skozi stoletja, igrala zanimivo zgodovinsko vlogo. Že prvo starodavno mestece, ki smo ga obiskali, Perast, je prežeto z dogodki iz zgodovine. Od Ilirov, Turkov, Avstrijcev, Italijanov, Srbov in najbrž še koga. A bolj kot z zgodovinskimi dejstvi, Perast pritegne z geografsko lego, saj leži v zalivu Boka Kotorska, ki je eno najlepših čudes narave v tem koncu sveta. A v primerjavi s tem, kako je blestel predlani junija, ko sem ga obiskal s kolesom, je letos kazal bolj žalostno podobo. Sicer nam je všeč, ko imamo lepe in turistično oblegane kraje le zase, a vsem destinacijam to ne godi. Nekateri kraji krvavo potrebujejo turistični denar, da se lahko ohranjajo v lepi podobi, saj brez njega hitro propadajo. Niti enega samega obiskovalca ni bilo v Perastu, ko smo se sprehodili skozi mestece.

crna_gora_2020_16
crna_gora_2020_17
Isto Kotor. crna_gora_2020_18
Nas je pa presenetil in navdušil stari Bar, ki je kazal znake življenja. Vsaj v gostilnah, če že ne drugje.
crna_gora_2020_19
Tisočletna oljka pri Baru. crna_gora_2020_20
Nekaj restavracij v starem Ulcinju je bilo odprtih, a so še samevale. crna_gora_2020_21
Razgled na mestno plažo v Ulcinju. crna_gora_2020_22
Ti možakarji so bili na ogled le v muzeju. Pod fotografijo je pisalo: »Albanski trgovci s konji. 1905«. crna_gora_2020_23
Tokrat nam je uspelo obiskati tudi znameniti samostan Ostrog, za katerega pravijo, da še danes ne vedo, kako jim ga je uspelo vklesati v tako strme skale. Resnično spokojen kraj. crna_gora_2020_24
crna_gora_2020_25
crna_gora_2020_26
Štiristoletna fontana iz katere teče slastna voda, sicer ni v Črni gori, temveč v Stonu, mestecu na začetku Pelješca na Hrvaškem, ki smo ga obiskali na poti domov, a se mi zdi, da sodi v ta opis. crna_gora_2020_27
Tokratni obisk Črne gore je resda bil kratek, a intenziven. Ko se naslednjič vrnemo, upam, da ji namenimo več časa. A ne obmorskim in zgodovinskim krajem, temveč divji naravi na severu. Reke Piva in Tara, divja jezera, Durmitor in Prokletije, znane tudi pod imenom Albanske Alpe.

To je vse, kar se tiče letošnjih spomladanskih izletov. Poletje je tukaj, čas za resna potovanja!

Z avtom v Črno goro

Še dobro, da je čas relativen, oziroma njegovo dojemanje subjektivno, sicer se z avtom ne bi odpravili vse do Črne gore. Glede na to, da smo z avtom delali že 7.000 kilometrov dolge izlete do Škotske, Španije, Sicilije, nam dva tisoč kilometrov, koliko jih do Črne gore in nazaj, ni predstavljalo nekega izziva. Kar se tiče časa vožnje, se razume. Potovanje smo si priredili tako, da smo se vmes ustavljali in tako do Črne gore potovali več dni. Podobno nazaj. To sicer pomeni, da smo bili vsak dan v avtu, a to je ravno čar road tripa. Vožnja po razgibani pokrajini s prečudovitim razgledi, ustavljanje ob stojnicah s sadjem in v restavracijah s pristnimi kulinaričnimi dobrotami, kampiranje in dolgi sprehodi. Če se vmes najde še priložnost za skok v morje, je to v redu, če ne, pa ni s tem nič narobe. Preživljanje časa na plaži nam namreč ne gre od rok in tega se je od naju navzela tudi Maša. Raje smo sedli v avto, se odpeljali v zanimiv kraj ali v naravo in se sprehajali. Kamorkoli, da smo le bili v gibanju. To pomeni, da smo te dni prehodili v povprečju po 15 kilometrov na dan. Kot sem že zapisal, nam je tovrstni način pohajkovanja najbolj pri srcu.

Bom začel s hrano, ki v Črni gori resnično izstopa po raznovrstnosti in kakovosti, saj nas je vse očarala.

V starem Baru se še danes opazi vpliv Turkov, ki so za seboj pustili slastno kulinariko. Imeli smo srečo, saj smo naleteli na mojstra, ki je znal o vsaki jedi, ki smo jo naročili, veliko za povedati. crna_gora_2020_01
Zgornji krožnik je edina brezmesna jed, ki smo jo uspeli v Črni gori dobiti, tam vlada meso. Najslavnejši zrezki se imenujejo Karađorđev in Njegoški ter so lahko polnjeni s kajmakom in pršutom, kot ta specialiteta, popeci. crna_gora_2020_02
S sadjem in zelenjavo smo se zalagali na stojnicah in še danes jemo slastne breskve, ki smo si jih pripeljali domov. crna_gora_2020_03
Sedaj, ko smo se najedli, se lahko gremo sprehajat, a ne? Mi najraje v hribe, tokrat v Durmitor. crna_gora_2020_04
crna_gora_2020_05
V ozadju najvišji vrh Črne gore, 2.522 metrov visok Bobotov kuk. crna_gora_2020_06
Namenili smo se do Škrčkih jezer, a smo se na pol poti zaradi megle obrnili. Tudi prav, saj imamo še en razlog, da se tja vrnemo. crna_gora_2020_07
Jezerce Jablan v prebujanju. crna_gora_2020_08
Sprehajalna pot okrog Črnega jezera. crna_gora_2020_09
crna_gora_2020_10
crna_gora_2020_11
crna_gora_2020_12

Sprehajali smo se tudi po starodavnih mestecih, a naj to ostane za prihodnjič.