Tokrat naj o našem pohodu čez otok Krf govorijo le fotografije.
Sanjski razgledi na rajske plaže.
Prekrasna kulisa za pohajkovanje na Krfu se nenehno spreminja.
Rajski vrt.
Lahko noč, sonce.
Konec poti.
Kam naprej?
Grška štiriperesna detelja.
Takole. Tudi letošnji prvomajski prazniki so minili v znamenju pešačenja v naravi. Tokrat smo se podali na grški otok Krf, čez katerega poteka pešpot Corfu Trail. Piše, da meri 220 kilometrov v dolžino. Seveda smo si pot prilagodili po svoje. Prvič zato, ker si je v predsezonskem času nemogoče organizirati prenočitve tako, da bi lahko pot prehodili od začetka do konca v približno enako zahtevnih in dolgih etapah. Drugič pa zato, ker imamo formalno označene pešpoti najraje takšne, da nam služijo zgolj za orientacijo in lahko tavamo po svoje. Tako smo se držali zahodne obale otoka, po kateri smo se sprehodili od severa proti jugu in pri tem prepešačili kakšnih 140 kilometrov. Koliko je pač verjeti beleženju na telefonu. Sam za to, koliko prehodimo, raje upoštevam število ur in temperaturo oz. vremenske razmere, pri katerih hodimo. A pustimo številke. Krf je prekrasen! Vsaj zahodni del, ki ni tako razvit. To sicer pomeni, da smo spali v krajih, kjer je bila odprta le ena restavracija in kakšen supermarket. A glede na to, da smo bili vsak dan dokaj utrujeni, nam to, da bi bili izbirčni, ni padlo na pamet. No, skorajda. S seboj smo namreč nosili ne le hrano za čez dan, temveč tudi tri četrt litra olivnega olja, kosmiče, začimbe in še kaj, kar smo potrebovali za pripravo večerje ali zajtrka. Ko pač ni bilo drugega. Če bi mi kdo kdaj rekel, da si bom po Grčiji nosil hrano za več dni v nahrbtniku, mu ne bi verjel. A naš ideal potovanj se spreminja. To, kar nam je bilo nekoč všeč, nam danes več ni in to, kar se nam je nekoč zdelo neumno, danes dojemamo kot najbolj zadovoljujočo obliko potovanj.
To pomeni, da Maša, Sabrina in jaz najbolj uživamo, ko se potepamo po naravi. Tem dlje od civilizacije, tem bolj nam je všeč. Četudi to pomeni, da vso prtljago, ki jo imamo na tem potovanju s seboj, nosimo ves čas na hrbtih. Ne znam opisati, kako zelo všeč mi je, da nisem več edini pri hiši, ki se lotevam takšnih podvigov. Tudi dan, ko smo hodili 10 ur, je minil brez pritožb in težav. Ni kaj, Maši se pozna, da je že pri šestih letih hodila po resnih poteh po Himalaji.
Saj ne, da na potovanjih to načrtno iščemo, a pohodništvo je menda najbolj zdrava in najcenejša oblika potovanj. Če k temu dodamo še dobro družbo in slastno hrano (iz nahrbtnika ali lokalne taverne), je treba priznati, da gre za popotniško-športno aktivnost, ki ji je težko najti primerjavo.
Zraven tega smo danes izkusili, da je posedanje lahko precej bolj naporna aktivnost kot hoja. Niti en dan na Krfu nismo bili tako utrujeni kot danes, kot smo potovali domov in smo ves dan posedali. Najprej na letališču, nato na letalu in še v avtu. Ja, danes, ko nismo prehodili niti kilometra, je bil za nas daleč najbolj naporen dan letošnjih pohodniških prvomajskih praznikov.
Najzvestejše spremljevalke na našem pohodu po Krfu so bile oljke, ki so nam nudile senco in oranže, ki so nam dale še nekaj več.
Toliko zaenkrat. Več, ko se sestavimo.