Prve izkušnje…

Še nekaj utrinkov iz Kuala Lumpurja…
Mopedisti imajo narobe obrnjene jakne in na hrbtu odprte zadrge.

Vozili smo se z »vlakom smrti«, kot sta ga imenovali punci, ki vozi po enotirni železnici 10 metrov nad mestnimi ulicami in se nevarno nagiba.

V eni izmed uličnih restavracij, smo doživeli bližnje srečanje s tremi velikanskimi podganami, ki so se podile naokrog. Punce smo s kriki zapustile restavracijo, Davor pa je hočeš nočeš moral za nami.

Na stojnicah s sadjem so ponujali durian, ki je pomemben sadež v azijski prehrani, naj bi imel celo zdravilne učinke, a zelo smrdi. V hotelu smo med hišnimi pravili naleteli celo na prepoved prinašanja duriana v sobo.

In še izkušnje s stranišči: že na obisku prvega, je Maša pritisnila na gumb, da bi izplaknila straniščno školjko, ampak namesto tega, je dobila močan curek vode v glavo. Ko je dvignila glavo in me pogledala z velikimi vprašujočimi očmi in mokrimi lasmi, sem lahko samo bruhnila v smeh. Gumbek je pognal curek vode iz cevi namenjene umivanju po veliki potrebi. S to izkušnjo sem naslednji dan še sama spoznala posebno napravo v obliki palice, ki ob pritisku na gumb prileze iz straniščne školjke in prične škropiti na vse strani, kar sem najbolj občutila na obrazu. Izklopila pa sem jo lahko le tako, da sem se še enkrat nagnila nad curek da sem dosegla gumb. Pa smo mislili, da se bomo s tovrstnimi težavami srečevali šele na Japonskem.

Na morje…
Pot smo nadaljevali proti morju do majhnega kraja Cherating. Odločili smo se za lokalni avtobus, ki je veliko cenejši. Kar ni bilo tako enostavno. Bilo je tropsko vroče, mi natovorjeni z nahrbtniki, avtobusne postaje pa nikjer. Domačini so nas usmerjali, zadnji ki smo ga vprašali, je šel celo z nami do postaje. Pošteno smo se namučili, prepoteni smo bili do kože in Mašo je gnala naprej samo še obljubljena lizika.

Na avtobusni postaji smo bili edini tujci. Vse ženske brez izjeme se bile oblečene v tradicionalna islamska oblačila: dolga tunika, krilo do tal in naglavna ruta. Izkušnja je bila res pristna, lokalna, bilo je vroče, avtobus je ustavil vedno, ko je kdo pozvonil in to kjerkoli ob cesti. In zvonili so pogosto. Vožnja je bila dolga le 40 km, vozili pa smo se dobri dve uri. Smo pa zato izkusili prevoz v neklimatiziranem avtobusu z domačini, namesto s turisti.

Zvečerilo se je že in ko smo prispeli na kraj kjer smo izstopili, smo imeli do hotela še pol ure hoje v temi. Sobe sploh ni bilo lahko dobiti in ker je bil že večer, smo vzeli prvo, ki se nam je zdela sprejemljiva, ne da bi vedeli kakšna je okolica. Naslednji dan se je izkazalo, da smo kar dobro izbrali: široka peščena plaža, ki jo zvečer prečistijo majhni rakci, bazenček, le peščica turistov, tu in tam kakšna lokalna restavracija in mala trgovinica, mala prijatelja opica in psiček ter gecko, ki je skupaj z nami prebival v bungalovu.

Domačini se kopajo oblečeni, imela sem kar slab občutek ker sem bila v kopalkah, Malezijke pa v dolgih hlačah in z rutami na glavah.

V okolici je »operirala« skupina opic, ki so jemale vse, kar jim je prišlo pod roke. Pri opicah nikoli ne veš pri čem si, čeprav so majhne in ljubke, te lahko hitro napadejo in ugriznejo.

Smo blizu ekvatorja, kjer sta vročina in vlaga primerni le za lenarjenje, zvečer ko postane bolj znosno, pa pridejo nagajati komarji. Življenje v takšnem okolju mora biti naporno, ampak nam pravzaprav ni treba delati drugega kot lenariti…, zato se ne pritožujemo.