Dogodivščina na tropskem otoku

Izvedeli smo, da sta blizu tajske meje, dva tropska otoka imenovana Perhentian, s koralnim grebenom, belim peskom in palmami.
Takoj smo bili za to, da ju obiščemo. Poiskali smo čoln, ki nas je z vratolomno hitrostjo 80km/h, prepeljal na otok. Prvič sem občutil, da je voda trša od železniških tirov in cest, saj je čoln tako udarjal ob valove, da nas je metalo v zrak.

Seveda nismo bili edini, ki smo slišali za ta tropski raj, saj smo dobili prosto sobo šele v zadnjem, 18. hotelu na drugem otoku. Peš in z vodnimi taksiji smo tavali od hotela do hotela, iskali prosto sobo in prvih 17 hotelov je bilo polnih. Pravzaprav sploh ne gre za hotele, ampak lesene hiške z astronomskimi cenami glede na tukajšnje razmere. Raj ni za vsakogar.

Notranjost otokov tvori džungla, ki je z izjemo nekaj poti, neprehodna, zato se ves transport odvija po morju. Že prvi dan, med iskanjem hotela, smo morali polno natovorjeni po pešpoti skozi džunglo. Spredaj sva hodila jaz in Maša, ki sem jo moral krepko vleči za roko, saj je bila že utrujena od vročine,vlage in dolge poti. Ob vstopu v džunglo je zdolgočaseno, a sitno rekla: »Pa zakaj moramo tako daleč hoditi, pa še krokodil je tukaj…«. Vajen Mašinega prigovarjanja, sem ji rekel, da bomo kmalu v hotelu in jo dalje vlekel skozi džunglo. V istem hipu je Sara zakričala: »Res je krokodil!«. Na srečo pa je bil »le« ogromen grd kuščar.

»Krokodil« na srečo ni bil pravi, saj jih na otoku ni, smo pa imeli več sreče z morskimi psi, ki pa so bili še kako pravi. Koralni greben je tako rekoč pred vrati hotela, pisan podvodni svet poln koral in ribic mavričnih barv ter še marsičesa. Sara je imela masko za potapljanje in veselo smo plavali po tem naravnem akvariju. Dokler en dan Sabrina ni pridrvela iz vode, ker je videla majhne morske pse, drugi dan pa Sara, ker je videla skata z dolgim repom. »Krokodila« sem spregledal, morskega psa pa ne bom, sem rekel in s Saro sva šla na snorklanje na Rt morskih psov – Shark Point, saj so v agenciji povedali, da se da tam videti morske pse. Mislil sem, da je to pač ena izmed potegavščin, ki pritegne turiste, ampak sva vseeno šla. Najprej smo s čolnom odpluli do svetilnika, kjer sva se s Saro prvič v tandemu potapljala, oz. snorklala. Bilo je čudovito, bila sva dobesedno obkrožena z jato barvnih rib, pod nama pa korale vseh barv. Nato smo odpluli proti rtu morskih psov, kjer sem iz čolna najprej skočil jaz in nato Sara.

Saro sem močno držal za roko in snorkala sva v plitvini do treh metrov. Morski pes! Ja pravi, več kot meter dolg in obilen morski pes, je plaval nekaj metrov pred nama! Ne vem kako in zakaj, ampak radovednost je premagala strah in zaplaval sem za njim. Sara je zakričala, še močneje stisnila mojo roko in zaplavala z menoj. Precej dolgo sva plavala kakšnih deset metrov za njegovim repom in trepetala v strahu, da se ne obrne proti nama. Ko nama je izginil izpred oči, se je Sara obrnila k meni, dvignila dlan in mi kar pod vodo dala petko. Nepozabno.

Želela sva se vrniti v čoln, a nama je vodnik dal nekaj kruha za hranjenje ribic. Košček kruha stisneš v dlan, se potopiš pod vodo in gledaš stotine ribic, kako plavajo mimo tvojega obraza in ti jedo iz roke.

Nazadnje smo odpluli v želvji zaliv, kjer velikanske želve valijo jajca v pesek. Čoln se je ustavil dobrih sto metrov pred obalo, ko smo na dnu morja skozi kristalno čisto vodo zagledali temni madež. Poskakali smo v vodo in zagledali dve ogromni želvi, kako se paseta na dnu. Šele, ko sem se potopil do želve, sem videl kako je ogromna in s svojimi počasnimi gibi deluje prav elegantno.

Na tem kratkem izletu sva s Saro doživela nekaj resnično posebnega.

Galerija vseh fotografij iz Malezije.