Vožnja z avtobusom po Indonezijsko

Posebna izkušnja je vožnja z javnim, ne turističnim avtobusom po Indoneziji. Od Yogyakarte na Javi, do Denpasarja na Baliju, bi se naj vozili 8 ur. Ker je to javni avtobus, sem vedel, da ne bo ustavil nikjer za hrano, sploh sedaj v času ramadana. Tako sem, ko smo opoldan čakali na postaji vprašal, kje lahko dobimo hrano. Dobil sem odgovor: “Hrana? Ni problema, povsod! Le zdaj v času Ramadana je vse zaprto do sončnega zahoda”.

Ni nam preostalo drugega, kot da se za dolgo vožnjo založimo s keksi, čipsom in podobnimi lokalnimi specialitetami. Avtobus je odpeljal 20 minut pred voznim redom. Na srečo so nas, ko smo kupovali prigrizke, napodili na avtobus, ki je že skoraj odpeljal. Kopilot oz. pomočnik voznika avtobusa, nas je kar povlekel na avtobus. Kaj sploh počne voznikov pomočnik? Vse razen vožnje, njegova glavna naloga pa je kričanje skozi odprta vrata avtobusa. S takšno vnemo je vpil ime destinacije avtobusa »Bali, Baliiiiiii!«, da je menda na avtobus vstopil marsikdo, ki je bil le na poti po vsakdanjih opravkih. A ko je slišal tega kričača, ki vpije Bali, Baliiii, si je mislil, »Zakaj bi danes znova sadil riž? Grem raje na Bali, če me že vabijo.« in vstopil na avtobus.

Na avtobusu ni bilo dolgčas, kljub temu, da vožnja ni trajala obljubljenih osem, ampak dvanajst ur. Začelo se je s karaokami, ki so voznikovemu pomočniku šle dobro od rok: gledal je proti nam in s široko razprtimi očmi, kimajoč z glavo naprej in nazaj, ploskal in pel: «My Bonnie is over the ocean, my Bonnie is over the sea…«. Vse kar smo mu lahko vrnili, je bil naš začuden pogled, v tistem trenutku nismo premogli poguma oz. posluha, da bi se mu pridružili.

Na vsaki postaji je vstopil drug zabavljač. Skupaj se je med vožnjo na avtobusu zvrstilo sedem kitaristov, dva pevca karaok in en bobnar, prodajalce prigrizkov sem nehal šteti pri deset. Vsak od njih je odpel dve pesmi, se z odprto denarnico sprehodil po avtobusu in na naslednji postaji izstopil. Nekatere je bilo užitek poslušati, drugi pa so bili obupno zanič. Ko se je stemnilo, so zabavljači nehali vstopati na avtobus, ne vem zakaj, morda zaradi varnosti… njihove namreč, saj smo jih počasi imeli že vsi dovolj. Zabave s tem ni bilo konec, bolj ko se je ura bližala polnoči, glasneje je šofer navijal karaoke. Na cilju v Denpasarju je bilo glasno že kot na koncertu.

Avtobus seveda ni bil klimatiziran in kajenje je bilo dovoljeno, to je vendar Indonezija!