Vozi me vlak v daljave

Na železniški postaji nekje v Indiji, v Asamu, na peronu, ko smo med množico ljudi čakali na vlak, nam je pristopil domačin in nas prosil, če nas lahko fotografira s telefonom. On bi fotografiral nas, turiste! Že prej sem opazil, da nas tukaj vsi tako gledajo, kot da še niso videli belca. Očitno smo res globoko v krajih, kamor turisti redko zaidejo. To nam je sicer všeč, saj tako spoznavamo pravo Indijo neokuženo z množicami turistov, kjer domačini ne vidijo dolarja v vsakem tujcu. Je pa potovati v takšnih predelih precej težje, saj ni turistične infrastrukture, ki bi si jo včasih želeli.

Vožnja z vlakom nam je všeč, a na potovanjih jo redko doživimo, saj ponavadi potujemo po deželah, kjer železnic nimajo ali pa so zapuščene. Tudi zato smo se veselili Indije, ki bi naj imela izvrsten sistem prevoza po železnicah. Skupaj imajo več kot sto tisoč kilometrov prog, po katerih dnevno prepeljejo 14 milijonov potnikov.

Na prvi vožnji z vlakom smo se peljali v spalniku, sedaj ko to pišem, pa smo v vagonu s sedeži, podobnim tistim v letalu, le da je tukaj precej več prostora. Zelo udobno. Na poti z vlakom ni zastojev, smoga, tresljajev zaradi lukenj na cestah, morske bolezni, niti strahu pred strmoglavljenjem, da o razgledu skozi okno niti ne govorim.

Včeraj smo kupovali vozovnice za vožnjo z vlakom do Varanasija. Za to obstaja posebna stavba s polno okenci za katerimi sedijo »uradniki«. Na srečo je nad enim okencem napis: »Tuji turisti«. Vsi štirje se postavimo v vrsto. Ko nas uradnik zagleda, mi pomoli formular »Poizvedba«, ki ga je treba izpolniti, preden prideš na vrsto. Nanj je treba napisati vse mogoče, od očetovega imena, številke potnega lista, vize, do imena in številke vlaka (o čemer jasno nimamo pojma). Ko pridemo na vrsto, uradnik nekaj časa gleda v formular, nato pa pokliče drugega uradnika. V tej zgodbi je toliko uradnikov, da je najbolje, da jih poimenujem s številkami. Uradnik Ena in Dve nekaj časa skupaj gledata formular, nato uradnik Dve odide, mi ostanemo v vrsti. Čez čas me uradnik Dve pokliče noter, za okenca, punce se usedejo v čakalnici. Tam skupaj z uradnikom Tri gledata v zaslon z voznim redom in razpoložljivimi sedeži. Povesta mi, da so na voljo le trije sedeži, mi seveda potrebujemo štiri.

Uradnik Dve mi nakaže, naj grem za njim in sledim mu v pisarno, kjer sedita uradnika Štiri in Pet. Nekaj se pogovarjajo in uradnik Dve odide, ostanem v pisarni z uradnikoma Štiri in Pet. Čez čas pride v pisarno uradnik Šest, uradnika Štiri in Pet odideta. Nato se uradnik Dve vrne in pravi, da ne moremo dobiti štirih vozovnic, ker ne gremo od začetne do končne postaje vlaka. Povem mu, da lahko gremo tudi s katerim drugim vlakom in skupaj odideva iz pisarne, on za okenca, jaz v čakalnico.

Čez čas me pokliče, da mu sledim in greva v drugo pisarno, kjer sedijo uradniki Sedem, Osem in Devet. Uradnik Dve jim razloži problem in odide. Nato prinesejo čaj in piškote, sedimo, se pogovarjamo. Čez čas se uradnik Dve vrne in prinese seznam vlakov, ki vozijo do Varanasija in imajo proste sedeže, povem mu, kateri nam ustreza in odide. Tudi jaz odidem za njim, saj mi ni prav, da tukaj sedim, pijem čaj in kramljam, punce pa same (in lačne!) v čakalnici. Uradnik Dve pride z vozovnico v roki in skupaj greva v prvo pisarno, k uradniku Šest. Tam vidim, da je na vozovnici napačen datum in odideva ven, uradnik Dve z vozovnico za okenca k uradniku Ena, jaz v čakalnico. Ko se vrne, greva znova skupaj v pisarno. Z vozovnico je vse v redu. Zahvalim se mu, odidem k okencu uradnika Ena, mu kar mimo vrste čakajočih pomolim vozovnico in denar zanjo. Vrne mi drobiž ter vozovnico in odidem. Minili sta dve uri in devet uradnikov, a glavno da imamo vozovnice. Imeli smo srečo, saj smo naleteli na človeka, ki nam je želel pomagati in je stvar pripeljal do konca, dobili smo vozovnice.