Coca Cola za dojenčka

Eno leto na poti. Daleč nazaj se mi zdi dan, ko smo šli od doma in sem se s solzami v očeh poslavljala od domačih, hkrati pa se mi zdi, da je leto potepanja prehitro minilo. Spet. Kot zgleda je potovanje vedno prekratko, en mesec, dva meseca, eno leto, ne vem koliko bi bilo dovolj, da bi rekla: »Dosti mi je vsega! Vožnje, pakiranja, klatenja, gremo domov!« Pričakovala sem, da se bo to po enem letu zagotovo zgodilo, pa se ni. Saj se veselim, da gremo domov, a predvsem zaradi Sare in Maše, ki si vrnitve res srčno želita. V tem letu sta se zelo zbližali in si postali najboljši prijateljici, imata se radi iz vsega srca. Veliko sta se naučili za življenje, kako se znajti vsak dan v novi situaciji, v novem kraju in med novimi ljudmi, kako si poiskati prenočišče, prevoz in hrano v tujih krajih, kako se sporazumeti tudi če ne znaš jezika, kako paziti nase, kako se pogajati za nižje cene, kako prenesti težke situacije in kako se veseliti, žalostiti ali smejati brez zadržkov. Kljub temu je ostalo veliko vprašanj neodgovorjenih, zakaj v drugih državah ljudje delajo nekatere stvari drugače, kot sva ju midva naučila. Največ takih vprašanj je bilo v Boliviji:

Zakaj dajejo dojenčku za piti Coca colo, če si rekla, da ni zdrava? Ali je zdrava?
Zakaj imajo dobro skrite ali celo odrezane varnostne pasove? Ali se tukaj ne rabimo pripasati v avtu?
Zakaj na ladjici nimamo vsi rešilnih jopičev? Zakaj jih nekateri ljudje ne potrebujejo?
Zakaj sredi dneva zaprejo restavracije za čiščenje, čeprav so zunaj lačni turisti?
Zakaj taksisti ugasnejo avto, ko peljejo po hribu navzdol? Ali tako varčujejo z bencinom?
Zakaj na 4000 m višine, ko ponoči zunaj zmrzuje, ni kurjave v hotelskih sobah in ne v restavracijah?
Zakaj zatrjujejo, da imajo vse pecivo sveže od danes, potem pa ugrizneš v tri dni staro empanado?
Zakaj v enem dahu povedo dve ceni za isti izdelek in potem trdijo, da je višja cena prava?
Zakaj stane 10 žemljic pol evra, 1 pizza pa 10 evrov?
Zakaj v tako revni državi za ogled svetovno znanih jezera Titikaka in slanega jezera Salar de Uyuni, turistom ne zaračunajo vstopnine?

Odgovor na vsa ta vprašanja je približno enak. Bolivija je najmanj razvita in najbolj revna od držav, ki smo jih obiskali v Južni Ameriki. Menim, da imajo tukajšnji preprosti ljudje izredno malo informacij in splošnega znanja. Niso pokvarjeni, hudobni in nikomur ne želijo slabega. Preprosto ne vedo kaj je prav ali kako bi kaj naredili bolje. Ne vem, ali se sploh zavedajo, da bi lahko kaj naredili bolje. En razlog je v tem, da nimajo sredstev, kot na primer za kurjavo, drugi pa da dejansko ne vedo zakaj ali kako. A ob Bolivijskih naravnih lepotah in pristnih ljudeh, so to le malenkosti. Ko potujemo po svetu ne iščemo odgovorov zakaj so ljudje drugačni od nas, ampak se skušamo iz njihove drugačnosti kaj naučiti.

Več v galeriji.