Kmalu pridemo domov. Zdi se, da se to bolj vidi iz vaših komentarjev, kot iz naših prispevkov. Tudi jaz moram priznati, da še nimam dovolj potovanja in da se mi še ne mudi domov, a včasih je pač treba poslušati druge…
Torej, zadnja dva meseca in pol smo preživeli v deželah, za katere se nam na začetku poti niti sanjalo ni, da jih bomo obiskali. Tudi v Brazilijo nas je pot zanesla nepričakovano. V Brazilijo smo enostavno zašli zato, ker smo od tukaj našli cenejše letalske vozovnice za domov, kot iz zahodne obale Južne Amerike. Pa tudi zato, da se pred odhodom domov spustimo iz vrtoglavih višin gorske verige Andov. Menda smo devet od enajstih tednov v Južni Ameriki prebili na višini med 2500 in 4000 metrov nad morjem. Komaj smo čakali, da se spustimo na nivo gladine morja in zleknemo na kakšni s soncem obsijani peščeni plaži. In prav to počnemo te dni.
A pot iz hotela v La Pazu v Boliviji, do plaže v mestecu Arraial do Cabo v Braziliji, kjer smo sedaj, je bila ena izmed najbolj napornih, kar smo jih v tem letu prepotovali. Hotel v La Pazu smo zapustili od devetih zvečer in se s taksijem zapeljali do letališča. Tam smo čakali na let do pol treh zjutraj. Punci sta zaspali kar na stolih. Ko smo se končno vkrcali, smo vzleteli, zatisnili oči in že po eni uri pristali in prestopili na drugo letalo, nekje v Paragvaju ali Urugvaju. Tudi naslednji let je trajal manj kot dve uri in že smo pristali v San Paulu v Braziliji. Tokrat smo morali menjati ne le letalo, temveč tudi letališče, do katerega je bilo tri ure vožnje po cesti! Zadnji trenutek smo ujeli avtobus, da smo pravočasno prišli do letališča. Vkrcali smo na letalo in po eni uri pristali v Riu de Janeiru. Iz letališča smo se z avtobusom odpeljali do avtobusnega terminala v Riu, kjer smo pojedli kosilo in počakali na avtobus. Vožnja z avtobusom v Arraial do Cabo je trajala tri ure in pol. Od avtobusne postaje smo se s taksijem odpeljali do prvega hotela. Minilo je 24 ur odkar smo zapustili La Paz. Menjali smo tri taksije, tri avtobuse in tri letala. Najhuje pri vsem je bilo, da so bile vožnje in leti tako kratki, da se nismo utegnili naspati. Na koncu sploh nismo več vedeli kateri dan je. Še dobro, da je do doma tako daleč, da se bomo lahko na letu domov naspali.
Tudi mi vam želimo mirno in srečno pot domov! Z letalom, avtobusom, in privat “taksijem”! 😉 Pa spočijte se na poti- ker dvomimo, da vam bodo domači ob prihodu domov dali spati!
Barbara, Zoran & Lidija
P.S.
Davor kar se pa potovanja tiče. Saj veš, da ni končano- no, tole morda je- prihajajo pa vedno nova potovanja in poti, ki jih je treba raziskat! Morda včasih ravno tisto, ki jo ustvari polžek na domačem vrtu na poti do dišeče jagode- spet drugič pa kako “Indiana Jones” varianto! Pusti se presenetit- vem, da je kljub vašemu dolgemu potovanju ostalo še dovolj neraziskanega in zanimivega. Nekaj želja in sanj si je treba pustit, da lahko še naprej sanjamo in načrtujemo- to pa si tako ali tako sam napisal, da je eden najlepših delov potovanja! 😉
Ponosna sva da imava tako korajžne otroke kot ste vi.Jaz sem stalno govorila da ko boste prepotovali svet,boste imeli še eno fakulteto.Mislim da ste jo zasluženo opravili.Čestitke !Komaj čakava, da vas stisneva v objem .Srečno pot domov.Imava vas rada.
Babi
V velikem pričakovanju.
Tudi jaz sem vas “našla” čisto po naklučju, vendar sem vas od takrat spremljala na vašem fantastičnem potovanju. Res pogumno dejanje. Srečno pot domov v objem vseh ki so vas pogrešali!
Z veseljem sem spremljala vaše potovanje in doživljaje. Tudi jaz vam želim varno vrnitev domov!
Našla sem vas čisto po slučaju. Brala in spremljala sem vas celo leto, tako, da ste postali moji dobri znanci. Tudi meni ste približali svet. Hvala vam .
Želim vam srečno vrnitev domov. Radi se imejte in srečno.
Bravo in čestitke za vse, kar ste doživeli in preživeli! Srečno vrnitev domov!
Danes zjutraj je završalo po pisarni: ” Bračkoti so se javili!!” Toliko o tem, kako zelo “brani” ste…lp iz UD SB!
Čudovito potovanje, zgodbe, slike…se zaključuje. No, sedaj pa pričakujemo zgodbe iz Slovenske Bistrice. Kaj dogaja, kakšnin so ljudje, znamenitosti, vaši občutki in lepe slike… Srečno potovanje nazaj domov!!!
Boste imeli kakšen potopis? Upam da in da se ga bom lahko udeležila:) Objavite na tej strani, prosim!
Tudi jaz ne morem verjeti, da je leto dni naokoli, ko sem izvedela za vas in vas začela spremljati in občudovati!
Srečno!
Pravi popotniki ste, očitno imate to v krvi, da vam ni nikoli dovolj, približno tako, kot se jaz nikoli ne naveličam jesti čokolado. Komaj že čakam, da vas vidim in da sosedovo dvorišče ne bo nič več tako prazno.
V tem letu sem se tako navadla brat vaše prispevke, da mi bodo kar manjakli…
Želim vam mirne in sproščujoče zadnje dni na sončku!