Pravkar sva se s Sabrino vrnila s krajšega izleta. Velemesto sem tokrat obiskal že šestič in ko sva ga danes popoldan zapuščala, sem se ozrl nazaj proti nebotičnikom v daljavi in si ob tem mislil, da ga imam sedaj resnično dovolj. Ne vleče me več. Sem se več ne rabim vrniti, videl sem kar me je zanimalo, dovolj ga imam! Te iste besede so prišle iz ust nekoga, s komer sem to mesto obiskal pred mnogimi leti: “Ne da se mi več v London! Sit sem ga!” je rekel, saj ga je obiskal že velikokrat. Jaz sem bil pa takrat (in kasneje še večkrat) nad Londonom tako fasciniran, da njegovega ravnodušja nikakor nisem mogel razumeti. Danes ga razumem.
Spomnil sem se na naslovnico revije, ki me je pritegnila včeraj, na kateri se je bohotila znamenita japonska gora Fuji. Včeraj mi razen lepe fotografije ni pomenila ničesar, ko pa sem danes razmišljal o zapuščanju krajev in o tem ali se vanje še želim vrniti ali ne, pa je fotografija dobila povsem drugačen pomen. Namreč, ko smo lani maja sedeli v vlaku in zapuščali Tokio, se nam je gora Fuji prikazala v vsej svoji mogočnosti. Tokijski nebotičniki so vpričo nje izgledali kot stolpiči iz Lego kock. Takrat sem si zapisal tole: “Med vožnjo s hitrim vlakom na letališče smo prvikrat uzrli veličastno goro Fuji, ki se v popolni stožčasti obliki pne visoko pod nebo. Vulkan, ki sem ga tako želel osvojiti, pa si tokrat žal nisva bila usojena, sem lahko le opazoval skozi okno drvečega vlaka. Prikazal se nam je kot nalašč, ko smo zapuščali deželo vzhajajočega sonca, kot da bi želel opozoriti nase in nas kot prepovedan prizor vabil, da vnovič obiščemo Japonsko.” Ob tem sem si želel, da nam bo še kdaj dana priložnost, da Japonsko, ki nam je ostala onkraj razumevanja, ponovno obiščemo in ji posvetimo več časa.
Vedno, kadar sem zapuščal London, sem si ga želel ponovno obiskati. Razen danes. Verjetno bi enaka usoda doletela tudi Tokio, če bi ga dovolj krat obiskal, bi se ga naveličal. A dvomim, da bo kdaj mogoče leteti v Tokio kar tako na vikend za ceno nekaj deset evrov.
Kolikokrat moramo obiskati nek tuj kraj, ki nas privlači, preden se ga naveličamo? Verjetno obstaja na to toliko odgovorov kot je krajev in ljudi. Zase ugotavljam, da se s tem ko odkrivam nove kraje, ne veča število tistih, ki bi jih želel ponovno obiskati, se pa mi počasi svita kateri so ti, ki se jih nikakor ne morem naveličati.