Kadar potujemo, spimo v hotelih, obiskujemo znamenitosti, raziskujemo tržnice, posedamo po parkih, postopamo po naravi, se kopamo, spoznavamo domačine in se vozimo iz kraja v kraj. To je več ali manj vse, kar počnemo na potovanjih. Včasih se bolj posvetimo eni, drugič drugi aktivnosti. A nekaj zagotovo počnemo vsak dan brez izjeme; jemo.
Kadar se spomnim na deželo, ki smo jo že obiskali, je ena izmed prvih stvari na katere pomislim, hrana.
Tajska? Zeleni kari!
Indija? Rogan Josh!
Vietnam? Rakci!
Kitajska? Dim sum!
Poljska? Piroge!
Argentina? Meso!
Izvrstne jedi, ki smo jih jedli na različnih koncih sveta, bi lahko našteval v nedogled. Hrana je v mojih mislih tudi, ko razmišljam o deželah, ki še jih nismo obiskali. Seveda hrana pri izbiri destinacije ni ključna, je pa lahko odločilna.
Kadar smo zdoma, preizkušanju lokalnih specialitet namenimo veliko časa. Pogosto več, kot ga porabimo za iskanje hotelov in ogledovanje turističnih znamenitosti. Zgodi se tudi, da za to, da se ustrezno nasitimo, porabimo več časa, kot za vse drugo skupaj. A ne le zato, ker radi dobro jemo, ampak, ker za izčrpanega popotnika ni boljšega, kot okusna jed, ki poživi tako telo, kot duha.
Včasih se zdi, kot, da je hrana rdeča nit naših potovanj. Kadar se v družinskem krogu spominjamo dežel, ki smo jih obiskali, se zagotovo pogovarjamo o tem, kaj dobrega smo kje jedli.
Prehranjevalne navade ljudi v deželah, ki smo jih obiskali, so zelo različne. Resda povsod jedo, ampak kaj, kako, koliko, kje in zakaj, se razlikuje od dežele do dežele. In odnos ljudi do hrane, način na katerega ljudje v njej uživajo, pove več o načinu življenja v neki deželi, kot njene turistične znamenitosti. Ni le ljubezen tista, ki gre skozi želodec, tudi spoznavanje tujih dežel in ljudi gre po tej poti.
Spoznanja o prehranjevalnih navadah iz vseh koncev sveta, prinašamo s seboj domov. Sam nekatere, o katerih so nas poučili na Kitajskem in v Vietnamu, dnevno uporabljam. Ne le spoznanja, tudi recepte; iz skoraj vsake države, ki smo jo obiskali, sem prinesel domov vsaj enega ali celo knjigo receptov. Tako se na domači mizi vsaj enkrat tedensko znajde kakšna eksotična jed.
Naslednja jed, ki se jo želim naučiti pripraviti je sladoled iz pistacije, kot ga ponujajo Gelaterie v Rimu. Je namreč tako kremast in slasten, da ne poznam besed, s katerimi bi ga opisal. In če mi uspe pripraviti vsaj približno tako okusnega, kot ga delajo v Rimu, objavim recept ali vas celo povabim na pokušino.
Čakam na degustacijo! 😉