Tako, kot me je Norveška navdušila, me Finska ni. Po tej deželi, za katero pravijo, da je velik gozd, v katerem se skriva pet milijonov prebivalcev, sem v petih dneh prevozil dva tisoč kilometrov. Od Laponske na skrajnem severu, skoraj do ruske meje na vzhodu, do prestolnice na skrajnem jugu. Ustavil sem se v skoraj vseh krajih na turističnem zemljevidu Finske, ki so zveneli zanimivo, pa moram reči, da nisem videl veliko lepot, ki bi me pritegnile.
No, skoraj. Laponska je res posebna; prostrani gozdovi, jezera in nikjer žive duše.
Naselja niso razpršena, kot na Norveškem, kjer so skoraj povsod ob glavnih cestah hiše. Na severu Finske med naselji, razen jelenov, ni nikogar. Srečal sem celo jelenčka, ki bo letos vlekel Božičkove sani in mi je obljubil, da nas obišče.
Med vožnjo sem moral biti zelo pozoren, saj je bilo jelenov veliko ob in na cestah. A jelen je pravi malček v primerjavi z losom, velikanom, katerih pleča merijo tudi čez dva metra. Tega mogotca žal, oziroma na srečo, nisem imel priložnosti srečati. Razen v muzeju, kjer se nisem mogel načuditi njegovi velikosti.
Tudi Helsinki so me navdušili bolj kot ostale prestolnice v Skandinaviji, ki sem jih videl. Preprosto in prijetno mestece, za katerega sem si vzel ves dan časa. Ne razumeti narobe, a najboljša stvar, kar sem jo videl v Helsinkih, je bila podmornica. Tehnik v meni si je že dolgo želel obiskati notranjost podmornice in danes se mi je želja uresničila. Tako dolgo sem bil noter, da sem se menda z glavo butnil v vsako izboklino na stropu. Si predstavljate, da plujete sto metrov pod morsko gladino v nepredušno zaprtem železnem tulcu, ki povrhu strelja torpeda (na sliki) premera 500 milimetrov!? Noro!
Domačini na Finskem so se mi zdeli bolj priljudni, kot drugje v Skandinaviji. Kot vedno na potovanju, ko opazujem domačine, se je tudi tokrat izkazalo, da so v manj razvitih deželah ljudje prijaznejši. Finska je namreč najmanj razvita dežela v regiji. Zanimiva se mi je zdela njihova govorica. Večkrat se mi je zazdelo, da slišim slovenščino. Šele, ko sem bolje prisluhnil, sem slišal, da govorijo finsko.
Kaj več o Finski pa težko napišem. Saj ne, da je nezanimiva, daleč od tega. A naravnim lepotam, ki so me tako navduševale na Norveškem, se je težko postaviti ob bok. Če bi se najprej podal na Finsko in nato na Norveško, bi bil zagotovo drugačnega mnenja. A kot popotniški cilj bi Finsko, če odmislim naravne lepote, postavil na prvo mesto med deželami, ki sem jih obiskal v Skandinaviji.
To pa je blitzkrieg 🙂
Aha, to pa je ukaz… Že prihajam! Le še Litvo, Poljsko, Češko in Avstrijo prevozim in sem doma.
Ja tako se začne, ni preveč zanimivo…, slišiš slovenščino…, prihaja čas, ko bo treba domov.