Ko na Finskem dežuje, na motorju ni najlepše

Danes, v četrtek je trinajsti dan, odkar sem na poti. Sem nekje sredi Finske. Zjutraj je začelo deževati. Sedaj, ko to pišem, je ura osem zvečer in še vedno dežuje. A sem na suhem. Kljub močnemu dežju sem ves dan vozil, naredil sem 400 kilometrov. Na sebi sem imel vso dežno opremo, pa sem kljub temu po par urah začutil mokroto na telesu. Zraven tega je bilo še precej hladno. Povrh vsega sem zaklenil še edino kreditno kartico, ki jo imam s seboj. Bil sem čisto poklapan. Poklical sem Sabrino in se ji potožil. Rekla mi je, da naj grem spat nekam noter, naj ne spim v šotoru, kot vsako noč do sedaj. Ubogal sem jo in v kampu najel majhno kočico s pečko. Kako sem si oddahnil, ko sem stopil vanjo, saj sem ta dan prvikrat stopil na suho. S sebe sem slekel, verjeli ali ne, 18 kosov oblačil! In vse je bilo mokro.

A jutri je nov dan, bo že bolje. (In res je bilo. Danes, v petek je skoraj ves dan sijalo sonce. Močan, a kratek naliv me je namočil le dvakrat.)

Predvčeraj sem si v kampu privoščil pravo finsko savno. Na Finskem! Možakarja sem vprašal ali so kakšna posebna pravila, ki sem jih moram držati. Pa je rekel: »Ne, noter bodi eno uro in pojdi ven!«

Vstopil sem v majhno leseno kolibo. V enem prostoru je bil velik čeber s hladno vodo, v drugem pa savna. In to ne finska savna, ki smo jih vajeni pri nas. Prostor je bil velik štiri kvadratne metre, obložen z azbestnimi ploščami. V njem sta bili dve klopci, kotel z vročo vodo, zaboj z drvmi in peč na drva! Savna, ki sem si jo privoščil danes je bila sodobnejša. Najboljše pri njej pa je bilo hladno jezero, v katerega sem skočil med savnanjem.

Aja, predvčeraj sem po prevoženih več kot 5.000 kilometrih proti severu, obrnil krmilo in se obrnil nazaj proti domu. Prišel sem do skrajnega severa Evrope, od koder je do severnega tečaja le kakšnih dva tisoč kilometrov. Precej daleč od doma. Na rt Nordkap se nisem šel odštemplat, obrnil sem se tik pred njim. Pot je cilj.