V tem letu so nam preostale še tri nedelje in kopica praznikov. Kaj početi, da veseli december ne bo vesel le za trgovce?
Možnosti je veliko, a kaj, ko smo tolikokrat z nečim omejeni in ne moremo početi tega, kar bi si želeli. Dejavniki, ki nas omejujejo, so lahko zunanji in notranji. Pravimo, da je za to, da bi nekaj počeli (odšli na sprehod, kolesarili, plavali, igrali šah, plesali, igrali Monopoli, pekli pecivo, urejali albume s fotografijami, poklicali prijatelje, odpotovali…) premrzlo, prevroče, pretemno, prenevarno, predaleč, prepozno, prezgodaj. Da ni snega, da je sneg, da nimamo dopusta, da imamo otroke, da imamo psa in seveda ultimativna krivca vseh težav; večno pomanjkanje denarja in časa.
Saj nekateri od naštetih razlogov so objektivni, a če smo iskreni, lahko priznamo, da je večina povsem subjektivnih. Da je veliko lažje najti razlog/izgovor, zakaj nečesa ne moremo, kot pa se nečesa lotiti. Vse se da, če se hoče, oziroma vedno se nekaj da, če se hoče. A kaj, ko se vedno, kadar pomislimo na nekaj, kar bi želeli narediti, v naši glavi najprej porodijo ovire. Morda to izvira iz našega samoohranitvenega mehanizma, morda iz česa drugega, ne vem. Na primer, pravkar sem pomisli, da bi šel na Kilimandžaro, najvišjo goro Afrike. In kaj se je zgodilo? Že v naslednjem trenutku je bil moj um preplavljen z armado razlogov proti. V resnici pa ti razlogi in ovire sploh niso pomembni. Kar je pomembno je le, da je moja želja dovolj realna in dovolj močna. Dovolj realna pomeni, da imam dovolj sredstev, znanja, moči in možnosti premagati armado razlogov, ki stoji na poti do uresničitve moje želje. Dovolj močna pa pomeni, da mi to, da bi se povzpel na Kilimandžaro, resnično pomeni toliko, da bi se tega sploh lotil. Kjer je volja, je tudi pot.
Če naše želje niso dovolj realne, da bi jih lahko nekoč uresničili, je morda bolje, da jim rečemo kar sanje in se s tem, da bi jih uresničili, ne obremenjujemo. Tudi tarnanje nad lastno usodo ali nad tem, ker se nismo rodili z zlato žlico v ustih, ne pomaga. Pomaga le, če imamo želje, ki so dovolj realne in močno voljo, da jih uresničimo.
Kaj pa, kadar imamo realne želje, nimamo pa dovolj močne volje, da bi jih uresničili? Takrat je menda najbolje, da ne rečem najlažje, zateči se k prej omenjenim izgovorom. Kadar pa smo dovolj samokritični, lahko rečemo, da se nam ne ljubi. No, lahko pa smo bolj diplomatski in neuresničitev lastnih želja opravičimo na elegantnejši način, tako da sebi (in drugim) rečemo, da imamo »druge prioritete«. V to kategorijo sodi tudi moja želja o vzponu na Kilimandžaro. Seveda bi se želel povzpeti nanj. Tudi izpolnitev te želje je zame realna. Le močna ni dovolj. V tem trenutku imam pač druge prioritete.
Kakšno naključje! (Pravzaprav naključja ne obstajajo, a to je že druga zgodba.) V tem trenutku, ko pišem o željah in vzponih na Kilimandžaro, sem se spomnil na prispevek, ki sem ga napisal po vzponu na Cotopaxi, prav tako vulkan, ki je povrhu enako visok in na enaki zemljepisni širini kot Kilimandžaro. Takrat sem o uresničevanju želja zapisal:
A za doživljanje je pogosto treba premagati ovire, ki jih postavlja razum in poslušati, kar veleva srce. Drugače kmalu po začetnem zanosu, vskočijo preračunljivost, strah in drugi razlogi, ki jim pravimo racionalni, zaradi katerih želja sčasoma izpuhti. Izgine v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja. Ali res raje poslušamo razum in preslišimo srce?
Pravzaprav bi moral zapisati: zakaj raje poslušamo razum in preslišimo srce? Res, zakaj?
Vprašanje kaj početi, je torej pravcata Pandorina skrinjica, ki skriva kopico angažiranja, od ubadanja z dejavniki, ki nas omejujejo in razlogi proti, do uresničevanja dovolj realnih in dovolj močnih želja. Vprašanje je le, če si jo drznemo odpreti.
Spoštovana Janja.
Potovanja so nekaj čarobnega, tako kot ste zapisali. Da jih doživimo, je potreben le morda kanček poguma, da storimo tisti prvi korak in se odločimo, da bomo potovali oz. počeli karkoli od reči, ki ste jih omenili. A da naredimo ta korak, moramo prisluhniti srcu in izstopiti iz varne poti, po kateri nas vodi razum. A ti miselni vzorci, kot ste jih imenovali, se ne pritihotapijo v naše misli šele takrat, ko pomislimo, da bi storili nekaj nevsakdanjega, ti miselni vzorci so tam že od vsega začetka. Navezanost, občutek varnosti, domačnosti in znanega, so nam položeni v zibko. Zato se jim je tako težko odreči in se lotiti nečesa drznega.
Bo zalet, za katerega pišete, da ste ga dobili, dovolj silovit, da vas bo iztiril iz programirane poti? Srčno vam želim, da vas bo in da vas srečam na Kilimandžaru!
Spoštovana družina Bračko. Morda po naključju ali pa tudi ne, sem ob nočnem brskanju po spletu odkrila vaša spletno stran. Namreč malce se spogledujem z mislijo, da bi pri svojih 32 letih, skupaj z možem in dve in pol-letnikom pozimi obiskala tople kraje, ki so izven Evrope. Sicer sveta resda še nisem veliko videla, smo pa z našim malim korenjakom obiskali že Turčijo in Egipt (v obliki enotedenskih počitnic). Med prebiranjem te ali one izkušnje glede potovanj z otroci sem doživela vašo stran kot nekaj res nevsakdanjega. Še več, kot nekaj zelo navdihujočega. Slediti svojemu srcu in se podati na enoletno družinsko avanturo po svetu je res nekaj zelo posebnega. Ko pa dodobra pomislim, pa je to tudi nekaj obveznega. Obveznega v smislu, da ima vsakdo v prvi vrsti dolžnost, da sledi svojim sanjam in željam (najsi gre za enoletno potovanje po svetu, nakup ferarija, študij japonologije pri 70 ali postavljanju rekorda v tem koliko mravelj lahko poješ v minuti), pa čeprav se morda zde za večino nepredstavljive ali morda bizarne.
Potovanja morajo biti res nekaj čarobnega. To lahko sicer samo predvidevam, je pa res, da tudi v meni tli velika želja pogledati v ta naš lep, a tudi zahteven svet. Obžalovati (in lenobo, ležernost, morda okoliščine) zakaj še nisem praktično nič potovala je v danem trenutku nepomembno. Upam in se hkrati veselim, da bo tudi v moji zavesti želja po potovanjih in odkrivanju sveta presegla zaviralne miselne vzorce, ki se (tako kot ste tudi sami zaznali) kaj radi hitro pritihotapijo v naše misli takoj ko se že pojavi samo misel o tem, da bi naredili nekaj drugačnega (denar, čas, krediti, obveznosti, služba….).
Spoštovani popotniki, ob tej zgodnji uri, ko me jutri oz. danes čaka spet tempo vsakdanjega življenja (vrtec, služba, dom, …) sem dobila kar nov zalet, da lahko in zmoremo kdaj pa kdaj preseči vsakdanjost in jo obogatiti s svojo lastno življenjsko avanturo , ne glede kakšna je. Kar pa je še pomembneje (vsaj zame) preseči okvire takojepravšnjega okolja, ki nas venomer cepi o tem, da je prav, da hodimo v službo, imamo poleti dvotedesnki dopust na hrvaški rivieri, ob nedeljah jemo govejo juhco….Vse kar pa je izven tega pa je že malce nenavadno (odkrito povedano) in precej noro (povedano za hrbtom).
Iz srca vam želim vse dobro in še veliko barvitih potovanj. Ko pa boste morda na vrhu Kilimanjara zagledali Slovenko z malim fantkom v rukzacku, kdo ve, morda bom to jaz.
Vse dobro, Janja
Gospod DAVOR
Najlepša hvala za Vaše sporočilo,da Vam je bilo potovalno leto naklonjeno,kar Vam iz vsega srca želim tudi v bodoče,kar pa se tiče vajinih srčkov pa se zavedajta oba z Vašo spoštovano soprogo,da je dom in domače družinsko gnezdece najlepše dokler ptički ne začnejo odletavati iz gnezdeca ,ki je v otroškem objemu mamice in očka.
A prišel bo dan težkega spoznanja,da bosta mamica in očka na popotovanja odšla sama.Takrat pa pride spoznanje,da sta svoja srčka vzgojila v samostojni osebnosti,ki bosta kljub svojim novim gnezdecem znala spoštovati kar sta jima vidva kot starša nudila in dala za popotnico v njuno novo spoznanje življenja.
Želim, da to ne pride še dolgo,a čas hitro teče in tudi danes videno daleč ni daleč.
Hvala za dobre želje pri nabavi novega “konja”.Bog ne daj, da se ponovi letošnje leto.Nabava pa bo počakala do marca ali aprila l.2013
Vsekakor pa bo skoro gotovo HONDA ali mogoče Aprilija
Letošnji avtobusno-vlakovno-pomorsko potovanje pa je bilo tudi posebno doživetje in nostalgija, spomin skoro 60 let nazaj v mojo mladost.
Ob koncu tega pisanja Vam iz vsega srca želim še nadaljno zdravo in srečno popotovanje in ne zamerite ,če sem v spisu napisal kaj,ki je tudi nama z mojo pokojno ženo prineslo spoznanje,da od otroštva do zrelih let ni daleč,a družinska ljubezen ostane kljub težkim spoznanjem in ločitvi.
VSO SREČO IN ZDRAVJA VAM ŽELIM,NA NADALNJI POTI.
france
Gospod France, pozdravljeni. Lepo, da ste se znova oglasili in hvala za lepe misli, ki ste nam jih namenili. Naj vam odgovorim po vrsti:
Da, leto nam je bilo, kar se potovanj tiče, naklonjeno. Odpravili smo se na tri potovanja in se naučili veliko novega.
Glede tega, kar si za otroke želiva, da bodo imeli od potovanj, si srčno želim, da imate prav. Dekleta odraščajo; Sara je najstnica in je najraje doma, a jo vedno znova prepričamo, da gre z nami, Maša pa še vedno rada potuje, zanjo je to, da smo vsi štirje skupaj, najlepše.
Veseli nas, da se vam je zdravje uredilo, kar pa se tegob z motorjem tiče, pa še dobro, da so se pokazale, preden ste se odpravili na pot. Nova Honda bo zagotovo predla brez težav in boste lahko nadoknadili zamujeno!
Čestitke k podvigu, upam, da vam je bilo potovanje kljub visokim temperaturam všeč.
Še enkrat hvala za vaše besede in lep pozdrav. Dokler se znova ne javite, držim pesti, da boste z naslednjim motorjem imeli več sreče.
Spoštovani gospod DAVOR in Vaša cenjena družina.
Po dolgem času se Vam ponovno oglašam v upanju ,da Vam je bilo leto naklonjeno in, da ste v zdravju in sreči ,ter v družinskem zadovoljstvu izpolnili svoj popotniški plan,ki ste si ga zastavili(zamislili).Veste iz vsega srca Vam resnično to želim in skoro ne mine dan, da nisem v mislih z vami.Upam,da tudi Vaše tri mladenke uživajo popotniško brezskrbnost in da uživajo v odkrivanju tujega sveta…………..ko se vrnete v svoj rodni kraj in ko bo minilo nekaj mesecev pa bosta vidva kot starša šele videla kaj sta dala svojima hčerkama,ker takrat se bo šele pokazalo v vajino neizmerljivo veselje kako cenita svoj kraj ,svojo domovino in rodni človeški odnos in svoje starše ,ker se bosta skozi vse življenje zavedali kaj so jima dali in omogočili starši,ko njuni vrstniki niti sanjati ne smejo in morejo o tem…………
Gospod Davor
Kot sem Vam spomladi napisal, kam vse nameravam jaz v tem letu,Vam danes lahko sporočim,da se mi je vse sfižilo.Prvo mi je kar dobro ponagajalo zdravje,ko se je to uredilo pa mi je trikrat zaporedoma odpovedala moja nova Yamaha(elektronika, koš in jermen,ponovno elektronika in turbo vplinjač)Tako, da z mojim popotovanjem tokrat ni bilo nič in tudi Yamaho sem vrnil prodajalcu :Kje je moj dobri Dajwil Honda,ki me nikoli ni postil-a na cedilu.Sedaj čakam na leto 2013,če bo zdravje in sreča si kupim nov motor (Aprilija ali Honda) in hajd na zamujena pota……….
Da pa vseno nisem čepel doma pa sem jo mahnil po Evropi z avtobusom, vlakom, ladjo, kar pa je bilo tudi zanimivo in kar prehitro je minil mesec mojega potepanja.(na Portugalskem sem doživel nekaj posebnega ,saj je bil zrak dobrih 48 stopin celzija,morje pa borih 17 stopin celzija)No pa dovolj tega….
Gospod Davor
Iz vsega srca Vam in vsej Vaši družinici želim še nadalnje lepo in mirno,ter predvsem zdravo popotovanje in SREČNO vrnitev v rodno domovino,to prelepo,a premalo cenjeno Slovenijo.
france
Gospod France, iskrena hvala za vaše želje in dobre misli, ki nam jih namenjate. Besede, ki prihajajo od tako izkušenega popotnika, kot ste vi, nam veliko pomenijo. Tudi mi verjamemo, da si s tem, ko potujemo, ustvarjamo zapuščino za prihodnost.
Čestitke k nakupu motorja in obilico vsega, kar potrebujete, da vam uspe uspešno izpeljati vse pustolovščine, ki ste si jih zadali.
Mimogrede, ste morda slišali za Teda Simona? Anglež, ki je pred četrt stoletja z motorjem Triumph v štirih letih obkrožil svet? Nato pa se je, ko je bil star več kot 70 let, ponovno podal na podobno pot, tokrat 87.000km v dveh in pol letih. Več o njem tukaj: http://www.jupitalia.com/.
Srečno tudi vam in lep pozdrav,
Davor
Gospod Davor in vaši cenjeni družini
Ko sem prebral v vašem zapisu,kam še vse nameravate potovati sem si v mojem srcu zaželel,da bi vam Bog dal, da bi se vam želje uresničile,da bi vam bila pota srečna in zdrava .
Veste, da človek,ki veliko vidi drugih kultur,ljudi,značilnosti pokrajin,držav,verstev in običajev, ve veliko in zna ceniti svojo bit in domovino,zato vso srečo želim vašim mladim nadebudnicam,da imata starše,ki jima želijo prikazati svet,ki ga resnično živimo,,ne pa na filmski (lažniv) način.
Tudi jaz sem resnično veliko prepotoval z družino in nikoli mi ni bilo žel teh časov in s pokojno ženo sva tudi sinu dala možnost videnja veliko zanimivosti tega sveta, kar mu je in mu še sedaj ko je star že 50let ostaja in pripomore k lepim spominom družinske sreče.,ki jo sedaj prenaša na svojo družino….
Moja potovanja pa so se sedaj osredotočila na potovanja z motorjem.(pod vašimi zapisi,sem vam opisal mojo pot z motorjem na Nordkap).Kljub letom in rahlemu zdravjupa sem si kupil novo motorno kolo in pred mano za to leto je ponovljena pot na Nordkap preko Ukrajine ,Rusije do Nordkapa,ter v jeseni Španija , Portugalska ,Gibraltar,ter preko ožine po delu Afrike,katere pot pa bo prilagojena glede na dane situacije v teh deželah………
Ako bo vse srečno …jeseni novi zapisi…
Vam pa SREČNO !
france
Za lažjo odločitev, kaj naj poslušamo srce ali razum, priporočam ogled indijskega filma Trije idioti.