Ljudje radi sanjarimo o tem, kaj bomo počeli nekoč v nedorečeni prihodnosti. Takrat, ko bomo imeli dovolj časa, denarja ali nečesa tretjega, česar nam v sedanjosti primanjkuje. Ampak zakaj svojim sanjam preprosto ne sledimo zdaj? Zakaj smo na nekaj, kar si želimo sedaj, pripravljeni čakati v nedogled? Morda zato, ker nas je strah?
V zadnjem času sem veliko omenjal sestavine, potrebne, da se odpravimo na potovanje. Vse od potreb, želja, razlogov, možnosti, navdiha, časa, denarja in najbrž še marsičesa. Nisem pa še omenil ključne sestavine, tiste, brez katere se, četudi imamo vse drugo, na potovanje zagotovo ne bomo odpravili. Gre za zaupanje oziroma pogum, skratka tisto, kar potrebujemo, da premagamo strah, zaradi katerega si ne upamo odpotovati. Tisti strah, ki ga občutimo, kadar utegne biti ogrožena katera od naših vrednot. Prav strah, čustvo, ki ga tako neradi priznamo, sploh, če se zaradi njega nečesa ne upamo lotiti, je največji krivec za neizpolnjene želje. A po drugi strani je strah dober, saj nas varuje pred tem, da bi si z nespametnimi dejanji škodovali. Pravijo celo, da je lasten strah edino, kar nas v življenju v resnici omejuje. Resnici na ljubo, si vsake toliko časa, tega ne bi bilo odveč priznati, a kaj, ko je preprosteje kriviti nekaj ali nekoga drugega in se skrivati za izgovori. Strahov je seveda več (a vsi so znotraj votli, okrog pa jih nič ni, kot so učili nas, ko smo bili majhni) in vsak ima svoje, a v mislih imam strahove, s katerimi sami sebi odrekamo tisto, kar si želimo. Na primer potovanja.
Odpraviti se na daljše potovanje nekam daleč v neznane dežele, za marsikoga pomeni uresničitev sanj. A kaj, ko je s tem povezanih toliko negotovosti, neznanega, skrbi, odrekanja, porazov, stresa, bolečin, pomanjkanja in drugega, kar nam vzbuja strah. A če želimo ta strah premagati, obstaja le en pravi način, in sicer, da se s strahom soočimo. To naredimo preprosto tako, da odpotujemo. Res pa je, da za to potrebujemo kanček poguma. Poguma, ki je morda najmočnejše čustvo, ki ga imamo, saj nam daje natanko to, kar potrebujemo, da se kljub morebitnim težavam in nevarnostim, ki nam utegnejo priti nasproti, nečesa lotimo. Seveda pa ni nujno, da nam misel na potovanje v neznane dežele vzbuja strah. Takrat je potovati precej preprosteje, pa še nobenega poguma za to ne potrebujemo.
Preden smo odšli na enoletno pustolovščino po svetu, sem zapisal: strah pred neznanim in negotovost sta premočna, da bi se odločili za pot v neznano in zapustili varno zavetje doma, družine in prijateljev. A kljub temu smo se na pot odpravili. Jasno, da smo se bali, saj smo se odpravljali v neznano in to za celo leto! Marsičesa nas je bilo strah. Še danes nas je, preden kam odpotujemo.
Več o strahovih, s katerimi se še vedno soočamo, preden se odpravimo na potovanje, pa naslednjič.