Sva že nazaj. Uspelo nama je uiti hujšemu dežju. A za to sva morala v enem dnevu na motorju presedeti celih 14 ur! Pri potovanju z motorjem je vreme tisti faktor, okrog katerega se vse vrti. To sva najbrž že dokazala s tem, ko sva tik pred zdajci dvakrat spremenila potovalne načrte. O tem pravzaprav še ni bilo priložnosti ničesar zapisati.
Skratka, potem, ko sva se že odločila, da zaradi prevelike vročine v JV Evropo namesto z motorjem odpotujeva z avtom, sva načrte znova spremenila. Zapisal sem sicer, da sem “popustil pod pritiskom vremena”, a to očitno ne drži. S tem, da bi potovala z avtom, se nikakor nisem mogel sprijazniti – pot je cilj! Tako sem, ko sva imela že vse pripravljeno in spakirano za potovanje z avtom v Romunijo, še vedno iskal druge možnosti. Iskal sem, dokler nisem našel koščka Evrope, za katerega je bila vremenska napoved motoristom prijazna. Edino, kar sem moral še storiti je bilo, da sem v to prepričal Sabrino. Ni bilo preprosto, a s pravimi argumenti je šlo.
In tako sva, namesto z avtom v Romunijo, odpotovala z motorjem v Švico.
In kako je bilo v Švici?
Čudovito! Uživala sva v vožnji, ob dobri hrani, lepih razgledih in se čudila nenavadnim prizorom, ki sva jih bila deležna precej več, kot sva od Švice pričakovala. Najbrž zato, ker na Švico nisva bila pripravljena in o njej nisva vedela skorajda ničesar. Zato sva potovalni načrt pripravljala sproti. Čez dan sva se vozila, se ustavila, kjer nama je bilo všeč, zvečer pa sva se ustavila v kampu, postavila šotor, ter naredila načrt za naslednji dan.
Najina pot je potekala nekako tako:
Prvi dan sva se zapeljala čez Slovenijo do Dolomitov, kjer sva zavijugala čez več gorskih prelazov. Naslednji dan sva se vozila po eni izmed najatraktivnejših cesta na svetu, čez narodni park Stelvio in prispela v Švico. Nato sva obiskala St. Moritz, mondeno smučarsko središče, ki poleti spi in se vrnila na italijansko stran Alp k jezeru Maggiore. Od tam sva se odpravila v Zermatt, alpsko središče z najznamenitejšim razgledom na svetu:
Iz Alp sva se spustila v dolino reke Rone ter se nato čez Alpe zapeljala v Francijo v Chamonix, alpsko središče pod najvišjo goro Evrope, Mont Blanc. V Franciji sva se zadržala en dan in se skozi znamenito letovišče Evian zapeljala ob ženevskem jezeru do kraja Montreaux. Pot sva nadaljevala skozi švicarsko podeželje, kjer sva obiskala tovarno sira Grojer in tovarno čokolade Callier/Nestlé. Obiskala sva še Luzern, idilično mesto ujeto med jezera in gore. Tam se je vreme začelo kvariti. Zato sva od naslednje jutro pred dežjem pobegnila domov. Vožnja je bila resda naporna, a glede na to, da zdaj že dva cela dneva dežuje, se je izplačalo potruditi, da sva prispela domov bolj suha kot mokra.
Podrobnosti in fotografije sledijo v prihodnjih dneh.