V Italiji so v tridesetih letih pod Borgijci, kljub vojnam in terorju, odkrili Michelangela, Leonarda da Vincija in Renesanso. V Švici so imeli 500 let miru in demokracije. In kaj so odkrili? Uro s kukavico! Orson Welles
To sicer ne drži, a dobro zveni. V resnici je švicarska zgodovina do sredine 19. stoletja ena izmed najbolj krvavih na evropskih tleh. Danes pa gre za eno najbogatejših in najbolj urejenih dežel na svetu. To je menda edino dejstvo o Švici, ki sva ga s Sabrino poznala, preden sva se tja odpravila. No, zraven tistega o siru in čokoladi. (Kdo ve, kaj je o Švici vedel gospod, ki je pred dvajsetimi leti izjavil: “Slovenija bo v desetih letih postala druga Švica!”)
Po motorističnem potepu čez Alpe dejstev sicer ne poznava kaj več, sva pa preživela čudovit teden in odkrila izjemno lep delček Evrope. Najina pot je izgledala nekako tako:
Prvi daljši postanek sva si privoščila v osrčju Dolomitov, v Cortini d’Ampezzo, kjer znajo za goste poskrbeti tako pozimi, kot poleti.
Za pot čez Dolomite sva se odločila iz zavitih razlogov. Visokogorske ceste, ki se kot neskončne kače vijejo čez gorske prelaze, so namreč raj za vožnjo z dvokolesi.
Obiskala sva majhno, a petično turistično vasico St. Moritz, ki leži sredi Alp na višini skoraj 2000 metrov nad morjem, a ima 322 sončnih dni na leto.
Takšna pa je videti Švica, kot sva si jo predstavljala. (Krave so menda še spale.)
Alpski hoteli so čudoviti,
a midva sva kampirala.
Lepe ceste so naju iz Švice premamile nazaj v Italijo, kjer sva se ob jezeru Maggiore delala, da sva na morju:
Prvi del poti.
Prikaži večji zemljevid