Juhu, počitnice so tu! Pravšnji čas, da vzamemo pot pod noge in gremo nekam na toplo. Sploh sedaj, ko nas je čudovito vreme, ki nas je spremljalo vse do pred kratkim, zapustilo. Pri nas je sneg in mraz, kraji, kjer je sonce še dovolj toplo, da je pohajkovanje zunaj prijetno, pa so relativno blizu. A zdi se mi, da tokrat ne gremo toliko zaradi sonca, kot zaradi tega, ker pač moramo. Navada je železna srajca, namreč že od pamtiveka, če je le mogoče, praznike izkoristimo za to, da uidemo od doma. Če smo med letošnjimi zimskimi počitnicami ušli v Portoriko, med prvomajskimi prazniki v Turčijo, na dan državnosti na Cres in v času avgustovskega vnebovzetja v Švico, nima smisla, da bi čepeli doma med krompirjevimi počitnicami. Gremo!
Odpravljamo se v deželo, v katero se, če prav pomislim, vedno znova najraje vračamo. Razen Slovenije, še nobene druge države nismo tako podrobno raziskali, kot prav to državo, v katero se ponovno odpravljamo. Samo letos jo bomo obiskali petič! A kljub temu, da smo jo že tolikokrat obiskali, vedno znova odkrijemo kakšen kraj, ki ga še ne poznamo. Ta dežela je pravzaprav tako prostrana in privlačna, da nam zanimivih, neznanih krajev nikoli ne bo zmanjkalo. Pri vsem skupaj pa je najbolje to, da nas tja ne vleče zaradi krajev samih, temveč zaradi vsega drugega. Če bi te druge stvari, zaradi katerih to sosedo tako radi obiščemo, postavil v lestvico najboljših, bi bila videti nekako takole:
Sladoled – o tem se ne razpravlja, delajo najboljšega na svetu.
Kapučino – velja enako, kot za sladoled.
Ljudje – od njih se učimo, kako uživati.
Zgodovina – ne poznam dežele, kjer bi bila zgodovina tako bogato dokumentirana s stavbami in spomeniki.
Umetnost – dobršen del korenin zahodne umetnosti izvira prav iz te dežele.
Narava – imajo gore, morje in jezera, je treba kaj več?
Hrana – lahka, sveža in slastna, takšno imamo najraje.
Seveda je to Italija, kaj pa drugega.
Privoščili si bomo nekaj kulture, umetnosti in zgodovine, malce narave in zabave, vse skupaj pa začinili s sladoledi in kapučini. Začeli bomo v enem od velikih zabaviščnih parkov, kjer bomo noreli in se pustili strašiti na noč čarovnic. O tem, kam naprej, pa bomo skušali poročati spotoma, glede na to, kako oz. kam nas bo pot odpeljala.
Anita, a ni zanimivo, da se Italija za to, da je najljubša destinacija, niti ne rabi potruditi, vse lepote in dobrote, ki jih nudi kar pridejo same po sebi. Le čez mejo je treba in se jih naužiti.
Juhej, to je tudi moja najljubša destinacija. Nikoli si je ne bomo
uspeli cele ogledati.