Dobro jutro, gospod!

“Good morning, Sir!” so me s sklenjenimi dlanmi in priklonom vsako jutro v en glas pozdravili v recepciji hotela-šole Don Bosco. Preden smo se po štirih tednih vandranja po Laosu in Kambodži odpravili na morje, kjer bi končno dopustovali, smo preko interneta rezervirali takorekoč zadnji razpoložljivi hotel v Sihanoukvillu. To neradi počnemo, saj so hoteli, ki jih je mogoče rezervirati preko interneta, ponavadi dražji, slabši in turistični. A tokrat smo imeli srečo, hotel Don Bosco je bil zadetek v polno. (Žal pa imamo smolo s hotelom v Bangkoku, kjer smo pravkar, saj je soba obupna.)

Hotel Don Bosco je šola, podprta s strani fundacije Don Bosco, ki pomaga revnim otrokom do izobrazbe, ki je ključnega pomena za pregon revščine. V hotelu se izvajajo štirje učni programi, iz katerih po dveh letih študija pridejo izučeni kuharji, natakarji, receptorji in drugo osebje s praktičnim in teoretičnim znanjem potrebnim za delo v hotelu. Trenutno imajo 155 študentov, starih med 16 in 21 let. Učitelji so tako Evropejci, kot domačini.

O delu v šoli oz. hotelu nam je največ pojasnil učitelj kuharstva, Aleks, ki prihaja iz Italije in je znal celo nekaj besed slovensko. Povedal je, da so večina osebja prostovoljci, ki v zameno za delo dobijo polni penzion v hotelu in nekaj žepnine. Govoril sem tudi z učiteljico, ki je povedala, da sta z možem predlani obiskala hotel za en teden kot gosta, a sta tukaj še danes, kot učitelja.

Gre za vrhunski hotel, kategorije, ki je navadno izven našega dosega. A ker so cene v Kambodži v primerjavi z evropskimi precej nizke, smo si ga lahko privoščili. Za nočitev z zajtrkom smo za nas štiri skupaj plačali 41 eur. S tem, da gre ta denar za izobrazbo revnih otrok, ne v žepe bogatih hotelirjev. Hotel kot sam ni nič posebnega. Ima sicer bazen, a do plaže je kakšnih pet kilometrov. Ampak storitve, ki so na voljo hotelskim gostom, te so vrhunske. V restavraciji so nam vedno primaknili stole in na noge položili serviete, nato so nam začeli streči. Vsem po vrsti nam je to prav dobro godilo, takšne postrežbe nismo vajeni nikjer, kaj šele v Kambodži. Hrana je bila izjemno okusna, pripravljali so jo namreč kuharski mojstri oz. tisti, ki to šele postajajo.

Ko so mi pri eni večerji postregli s tajskim zelenim karijem, eno najbolj harmoničnih azijskih jedi, je bil kari tako okusen, da sem natakarja prosil, da pokliče kuharja, da mu čestitam. Ustrežljivi natakar, študent drugega letnika, je rad ustregel. Kuhinja je od restavracije ločena s steklom, tako, da smo gostje lahko videli kuharje pri delu. Z zanimanjem smo opazovali, kaj se bo zgodilo. Ko je natakar povedal kuharju, da mu želi en gost čestitati, je v kuhinji nastali pravi direndaj. Videli smo, da se vsi, razen glavnega kuharja, prav tako študenta, smejijo, natakar pa ga je vlekel za rokav. Kolobocija je trajala nekaj minut, nakar je natakarju le uspelo kuharja pripeljati do naše mize. Mladi kuhar je bil tako v zadregi, da je komajda govoril. Čestital in zahvalil sem se mu za izvrsten kari, on pa mi je v zameno povedal recept.

Zraven hrane in strežbe so bile vrhunske tudi druge storitve v hotelu. Sobo so nam čistili dvakrat na dan, nas brezplačno vozili na plažo in nazaj, skratka luksuz. Da vrhunskega, po italijanski recepturi pripravljenega sladoleda, ne omenjam! Resda se je velikokrat zgodilo, da je šlo kaj narobe, ampak glede na to, da so storitve izvajali študenti, jim napak ni bilo mogoče zameriti.

Bivanje v tem hotelu je bilo nepozabno, a sedaj smo znova v mestu, kjer smo to potovanje pred petimi tedni začeli, v Bangkoku. Prihajamo domov!