Zadnjič smo zaključili z galerijo iz prvega dela poti po Sardiniji, nadaljujemo z drugim delom.
Proti severu otoka smo se peljali po vzhodni obali, ki zraven čudovitih plaž ponuja tudi visoke gore. Resda ne tako visoke, kot na sosednji Korziki, pa vendar dovolj, da se najdejo pašniki za ovce, ki dajejo mleko za enega najboljših sirov, kar jih je, Pekorino. A ker so plaže na Sardiniji bolj privlačne od gora, smo se, takoj zatem, ko smo se v gorah oskrbeli z zalogo sira, vrnili na morje. Plaže na Sardniji so resnično tako čudovite, da je človek brez besed, ko se zazre v turkizno morje.
A kot sem omenil, je v tem času morje bolj primerno za gledanje, kot za kopanje (razen za junake, kot je Maša), zato smo se raje kopali v bazenih. Kar sploh ni bilo slabo.
So pa sedaj, v času cvetja, plaže in obala zato toliko bolj primerni za sprehode in pohajkovanje v divji naravi, ki je je na Sardiniji v izobilju.
Uživali smo tudi pri raziskovanju obmorskih krajev, ki so bili prijetno pusti, a ravno dovolj obljudeni, da so tratorie in gelaterie odprla vrata,
le še prazne klopce so čakale na začetek turistične sezone.
So pa, kljub temu, da ni bilo turistov, imeli polne roke dela ribiči.
