Po dolgi, snežni zimi in deževni pomladi, ki se je zavlekla pozno v junij, je končno posijalo sonce. Tisto pravo, vroče, sijajno sonce. Tako se je danes prebujal dan v Logarski dolini:
in na Okrešlju:
Sedaj se lahko ponovno posvetimo resnejšim, konkretnejšim in bolj razumljivim temam. Recimo, o potovanjih.
Glede na to, da smo letos opravili že eno precej veliko potovanje v Azijo in eno manjše na Sardinijo, bomo čez poletje… doma? Doma je sedaj čudovito, končno je dovolj toplo, da lahko na terasi polnimo viseče mreže in uživamo v brezdelju. A poletje je kljub temu, da ga imamo najraje od vseh letnih časov, predolgo, da bi ga lahko v nedogled uživali v brezdelju. Če sem iskren, tega ne znamo prav dobro početi. Poletje je namreč preveč mamljivo in dragoceno, da bi ga kar tako zapravljali. Zraven tega je toliko privlačnih krajev, ki jih želimo obiskati že samo v Sloveniji, kaj šele v bližnji okolici, da bo treba zavihati rokave in se lotiti potepov.
Tako smo naredili nekaj drznih načrtov za prvi mesec tega poletja. A ker šola še traja in z njo najbolj nori mesec v letu, junij, v tem trenutku o teh načrtih še ne moremo razpravljati. Če sem že omenil junij; ne morem se sprijazniti s tem, da je treba zraven vseh zaključnih prireditev na osnovnih, glasbenih, baletnih in Aikido šolah ter pri tabornikih, v ta mesec trpati še zobozdravnike in druge dohtarje, servise za avto, dela na hiši, piknike, rojstne dneve, poroke, sindikalne izlete, srečanja, koncerte, festivale in še kakšen milijon drugih dogodkov. Zakaj vse v junij? Ne verjamem, da je treba vse opraviti v juniju zato, ker gre toliko ljudi čez poletje na dopust.
No, mi gremo. Več o tem, kam in kako, ko zberemo misli (in se posvetimo visečim mrežam) po junijski norišnici.