Junij ni le čas, ko počnemo le tisto, kar drugi hočejo (kot včasih radi rečejo). Ampak je tudi mesec, v katerem lahko počnemo tudi tisto, kar sami hočemo. Če si to seveda dovolj močno želimo in še pomembneje, če si to lahko, na takšen ali drugačen način, privoščimo. Tako sem se prvič v življenju podal na večdnevno kolesarsko pustolovščino. Preprosto zato, da preizkusim nekaj, česar še nisem.
Z vlakom sem se pustil zapeljati v Istro, preveriti, če drži, da so v Istri, kamorkoli se obrneš, hribi in da je zaradi tega tam tako lepo kolesariti.
Pogled na slovenske soline vzbuja skomine,
a varna vožnja po makadamskih cesta zahteva vso pozornost, tako, da ni časa za sanjarjenje.
Zaslužen počitek v prvorazrednem apartmaju za tretjerazredno ceno z razgledom na Motovun.
Kolesarska pot po nekdanji železniški progi Parenzani, s 33 postajami med Trstom in Porečom, je speljana skozi najlepše predele Istre, kar sem jih videl. Morda pa sem jih tokrat prvič videl zato, ker sem skoznje potoval z idealno hitrostjo za opazovanje okolice, s kolesarsko hitrostjo.
Večerno nebo pred nevihto nekje blizu Savudrije.
Dostava svežih rib na Primorskem ni nič drugačna, kot na Štajerskem.
