Pred nedavnim je minilo tri leta odkar smo se vrnili z enoletnega potovanja po svetu. Le tri leta? Zdi se mi, da je od tega minila cela večnost, kot da se je to dogajalo v nekem prejšnjem življenju. A tokrat o tem, kaj vse se je v tem času spremenilo in zgodilo, ne bom. Pravzaprav bom, a le o naših potovanjih.
Zdi se mi, da smo v preteklih treh letih potovali še več kot prej. Preveril sem zemljevid naših potovanj in ugotovil, da smo v tem čas nanj dodali 20 novih držav, s tem, da smo jih obiskali več kot 30. Torej 30 držav v treh letih! Kakorkoli obračam te številke, je to veliko. Skoraj ena država vsak mesec. Res je, da smo nekatere obiskali na kratko in da sva nekatere obiskala sama s Sabrino, oziroma sem jih obiskal sam na izletu z motorjem po Skandinaviji. A na vsa »prava« potovanja v daljne, eksotične dežele onkraj Evrope smo se podali vsi štirje. Teh potovanj je bilo za moj okus premalo. To ni tempo, s katerim nam bo uspelo »videti cel svet«, kot nam marsikdo reče, da smo ga že. Daleč od tega. S svetom je pač tako, da več kot ga vidiš, večji se ti zdi. Sploh pa nam manjka še ena cela celina, ki ima menda več držav, kot smo jih skupaj obiskali. Od vseh Afriških dežel sva s Sabrino obiskala le Maroko. Veliko dela nas še čaka na črni celini. A pustimo prihodnost, tokrat o preteklosti.
Potovanja na katera se podajamo v zadnjih letih so krajša (prekratka). Bili smo le na enem potovanju daljšem od meseca dni. Po naših izkušnjah je namreč tako, da dlje časa kot smo na poti, slajše postaja potovanje. A nič zato, ker so potovanja prekratka, jih je pač zato več. Res pa je, da je doživljanje več krajših potovanj povsem drugačno, kot je doživljanje daljšega potovanja, a to nam v zadnjem času ustreza. V primerjavi s prejšnjimi leti nismo spremenili le trajanja potovanj, temveč pogosto spreminjamo tudi načine na katere potujemo. Tako je vse skupaj bolj razgibano.
S potovanji torej nadaljujemo. A od samega dejstva, da po 13 letih družinskih potovanj še vedno potujemo, je pomembnejše dvoje: prvi so razlogi zaradi katerih potujemo, drugi pa občutki, ki nas na potovanjih prežemajo. Še vedno so takšni, kot so bili: pristni in neprecenljivi.