»Potovanja te bodo zasvojila, ko enkrat začneš, ne moreš odnehati!« mi je že pred leti povedala mama. Seveda je imela prav, kot že tolikokrat.
Ko sem se prvič zavedel drugačnosti, s katero so prežete daljne eksotične dežele, se več nisem mogel otresti radovednosti, da bi jo spoznal. Vso drugačnost, vse dežele, ves svet. A na srečo do sedaj še nisem imel te priložnosti. Na srečo zato, ker tudi najlepše in najboljše stvari na svetu izgubijo svoj čar, če jih je preveč. Vprašanje je le, koliko je preveč? Za jabolko pravijo, da je prava mera eno na dan. Podobno za vino, kozarec na dan. Kaj pa potovanja; kolikšna je prava mera, koliko izletov, eksotičnih dežel in dopusta na leto bi si morali privoščiti, da bi nam bilo dovolj in da potovanja ne bi izgubila čara?
O meri potovanj na leto, ki se nama s Sabrino zdi primerna, nima smisla pisati, saj se nama še po enoletnem potovanju ni mudilo domov. Se pa je tudi že zgodilo, da sva komaj čakala, da bo kakšnega potovanja konec. A to se zgodi zelo redko. Bolj me preseneča, ko se kdo, ki gre le enkrat letno na dopust, potoži, da je komaj čakal, da se iz potovanja vrne domov. Res je, nekaterim je dva tedna dopusta na morju preveč. Rutina je pač najmočnejša veriga. A nič zato, kakor komu ustreza.
Nedvomno velja, da je prava mera potovanj povsem subjektivna, odvisna od vsakega posameznika. A pri iskanju te mere je trk med željami in zmožnostmi skorajda neizbežen, zato jo je precej težje določiti kot pri jabolku. Jasno, saj si velikokrat želimo nekaj, česar si ne moremo privoščiti. Sploh pa, če bi si lahko privoščili vsako potovanje, ki bi si ga zaželeli, bi vse skupaj kmalu izgubilo smisel. Morda je prav zato najbolje, da si želimo le toliko potovanj, kot si jih lahko privoščimo, in nato to poimenujemo »prava meja«. Nič lažjega!
To so najbolj vzpodbudne besede, kar jih je. Čestitam in vam želim še obilo kilometrov.
Star sem 72 let in še vedno prevozim po svetu 13000 km letno. Ko bom ležal v postelji in se ne bom mogel več potovati, bom živel še vedno; v spominih.
Pozdravljena!
Najbrž ima vsakdo svoje razloge za to, da se nekam poda, kot tudi za to, da ostane doma. Zanimivo, kako pogosto je prav vreme tisto, zaradi katere se odločimo za eno ali drugo varianto.
Res je, ljubo doma…
Tudi to se nama je že zgodilo … da bi raje bila doma. Na dopust greva iz športno – naravoljubnih razlogov, čeprav naju seveda tudi novi kraji zanimajo, vendar to samo po sebi ni dovolj. Izrazito slabo vreme na Švedskem, midva pa v šotoru in s čolnom, za katerega je bilo vreme preslabo (ker nisva svetovna prvaka v veslanju v slabem vremenu), odsotnost hribov v bližini … Smrdeč Pariz s slabo hrano v muzejih … Meh.
Celo leto sanjarim o tem, kam bi šla, vendar obstajajo stvari, ki jih na potovanju ne morem kar tako sprejeti … in potem pač izjemoma velja Ljubo doma 🙂