Kako nenavadno, divje, nevarno, bizarno, odštekano mora biti potovanje ali pustolovščina, da lahko rečemo, da gre za nekaj norega? Gre za nenavadne dogodivščine, za katere potrebujemo predvsem dovolj poguma, potrebnega, da se jih lotimo.
Je bila naša enoletna pustolovščina okrog sveta nekaj norega? Ali morda potovanje v Iran, ali z motorjem v Maroko ali do Nordkapa? Meni se ne nič od tega ne zdi noro. Za primerjavo naj navedem nekaj potovanj oz. avantur, da bo primerjava bolj jasna:
Prehoditi vse ceste v New Yorku: 13.000 kilometrov v štirih letih. Obiskati vse dežele na svetu brez letenja: 201 država v 1426 dneh. Skočiti 264 metrov v globino iz stolpa Macau, privezan na elastično vrv. Prepotovati 1650 km po Irski z avtostopom in s seboj nositi hladilnik. Preživeti na pustem otoku. Ilegalno prečkati mejo z ZDA. Obiskati laboratorij v amazonski džungli, kjer pridelujejo kokain. Bežati pred podivjanimi biki v Pamploni. Prečkati Saharo. Obiskati Butan. Potovati s transibirsko železnico. Stikati za gorilami v afriški džungli. Obiskati Antarktiko. Prevoziti 48.000 kilometrov dolgo cesto Pan-American iz severa Aljaske do juga Argentine.
Več rekordov in idej:
Telegraph
Forbes
The Guardian
Trendhunter
Travelblogs
Peš, s kolesom, čolnom, motorjem, avtom, letalom, sam, v skupini, pod vodo, v gorah ali jamah, skratka kakorkoli, s komerkoli in kjerkoli; norih potovanj je toliko, da se je nemogoče podati na vse. “Bucket liste” sicer nimam, a izmed naštetih pustolovščin bi jih zlahka naštel vsaj deset, na katere bi se z veseljem podal.
Če bi imeli čas, denar in ostale potrebne sestavine, na katero noro potovanje bi se podali?
O tem, zakaj se norih pustolovščin sploh lotevamo, prihodnjič.