Tudi to poletje bova s Sabrino izkoristila priložnost, ko sta Maša in Sara na počitnicah, in se z motorjem podala na obisk krajev, kjer še nisva bila. Ali pa krajev, kjer sva že bila, kdo ve. V tem trenutku namreč še nisva povsem prepričana, v kateri konec Evrope se bova odpravila. No, saj tudi morda dan pred odhodom ne bova, tako, kot se nama je zgodilo predlani, ko sva bila namenjena v Romunijo, a sva si zadnji dan zaradi vročinskega vala premislila in se zapeljala v Švico.
Sicer sva res obiskala že večino evropskih dežel, a ne v celoti. Vsaka od njih zagotovo skriva še precej neodkritih kotičkov, vrednih obiska. A najti dovolj privlačne kraje za vožnjo z motorjem, v radiju kakšnih 1500 kilometrov od doma, ni preprosto. Na morju sva letos bila že večkrat, Balkan sva prevozila lani, del Švice predlani, na Poljskem sva že bila, v Italiji je sedaj feragosto, avtoceste nama ne dišijo itd. Skratka razlogov, zakaj raje ostati doma ali pa se podati nekam na znano, je več kot dovolj. Tega seveda ne bova storila, saj je že najti pravšnjo destinacijo (takšno, ki naju mika), izziv.
Sprva sva razmišljala o severu Evrope, a sva ugotovila, da žal nimava dovolj časa, da bi se lahko z motorjem podala tako daleč. Sicer se rada voziva in delava precej kilometrov na motorju, a nekje je treba potegniti črto. Nato sva našla košček Evrope, kjer skupaj še nisva bila, države Beneluksa. Ko pa sem se lotil iskanja pravšnjega itinerarja, pomislil na Bruselj in Amsterdam, ki sem ju že videl, sem ugotovil, da me tja z motorjem pravzaprav ne vleče. Brez ključne sestavine – privlačnosti – seveda ne gre. A do odhoda imava še nekaj dni, bova že našla takšno destinacijo, ki naju bo pritegnila. Sicer to tudi tokrat ne bo Karakorumska avtocesta, bo pa zagotovo nekaj novega.