Prvih pet dni na Malti smo preživeli tako, da smo se z najetim avtom vozili okrog in okrog otoka. S trajektom smo se zapeljali tudi na manjši otok, Gozo. Bili smo tako rekoč povsod, izognili smo se le glavnemu mestu in turističnim krajem na severnem delu otoka. Videli smo predvsem divjino in prazne plaže, saj se kopalna sezona še ni začela. Manjši kraji, ki smo jih obiskali, pa so bili skoraj vsi po vrsti prazni. Nikjer žive duše, le tu in tam je po ozki uličici mimo nas pridrvel kakšen avto. Izkušnje z vožnjo po ozkih mediteranskih uličicah že imamo, tako, da smo tega že vajeni. Ko napišem ozka uličica, to pomeni, da je tako ozka, da se na njej ne moreta srečati niti avto in pešec oziroma se mora pešec prisesati na zid! Upam, da ne pregledajo podvozja na avtu, ko ga vrnemo, prevečkrat smo nasedli (ne na pešce, na grbine). Zraven tega je program za navigacijo skrbel, da smo prevozili čim več kilometrov po stranpoteh, saj nas je ničkolikokrat usmeril iz glavne na stransko cesto, ki je postajala vedno bolj ozka in ozka, dokler se ni spremenila v kozjo stezo, na kateri niti obrniti ni bilo mogoče. Smo se pač nazaj do glavne ceste zapeljali ritensko! Predvčeraj nas je usmeril skozi kamnolom! To, da se na Malti vozi po levi strani ceste, je le še dodatni bombonček, ki je popestril vožnjo.
V teh odročnih krajih nam je bilo prav všeč, saj smo se večkrat počutili prav izgubljene. Tudi turiste smo srečevali le na dveh res najbolj obiskanih znamenitostih, drugače ne. Tako smo imeli naravo le zase, kar imamo najraje. Čeprav na Malti v resnici nič ni prav odročno, saj je otok tako majhen, da že iz vsakega malce bolj visokega hriba vidiš morje na več straneh in celo glavno mesto, če se dovolj potrudiš. Zase smo imeli tudi majhne vasice, a te nas niso tako navdušile, saj ni bilo kaj tam za videti. Povrhu tega so bile prazne zaprašene ulice videti malce strašljivo.
Danes smo končno prispeli nazaj v civilizacijo, ki jo je Sara že močno pogrešala. Kakšen kontrast med bedo in bliščem! Do sedaj smo tavali po brezpotjih in se vozili po tako slabih cestah, kot smo jih videli le še v Albaniji, sedaj pa to pišem na klopci najsodobnejšega nakupovalnega središča z vsaj petdeset bleščečimi trgovinami! Sončno svetlobo so zamenjali neonski napisi, piš vetra klima, šumenje valov pa glasovi nakupovalcev. Civilizacija. Pfff!
Pred nami je še nekaj dni na Malti, ki jih očitno ne bomo preživeli v naravi. A nič zato, saj civilizacija s seboj prinaša tudi indijske restavracije in gelaterije! Povrhu je nocoj nacionalno tekmovanje v ognjemetu, kar bi naj bil strašanski šov. Ne bo nam dolgčas.
Da bo kontrast jasnejši, fotografija majhne vasice, kjer smo se zbudili danes zjutraj…
… in fotografija velikega mesta, kamor smo prispeli po zajtrku.
Kje je bolje?