Malta je majhna le po številkah, ne pa tudi v resnici. Po velikosti je sicer le malce večja od občine Slovenska Bistrica, ima pa skorajda dvajsetkrat več prebivalcev. Zraven tega je občutek velikosti oziroma majhnosti otoške Malte povsem drugačen, kot je to na celini. Zdi se mi, da bi lahko brez težav v enem popoldnevu prekolesaril občino Slovenska Bistrica, po drugi strani pa se mi zdi, da bi za primerljivo veliko Malto potreboval vsaj tri cele dneve. A občutki varajo. Po Malti smo se namreč vozili pet dni in vsak dan obiskali kakšen nov kraj. S tem, da smo glavno mesto z okolico, kjer živi večina otočanov, obiskali šele predzadnji dan. In vendar bi lahko na Malti ostali še vsaj en teden in vsak dan odkrili nekaj novega. Otok sicer nima gozdov in rek (kar je res nenavadno), a ima kljub temu dovolj privlačnih naravnih kotičkov, ki lahko za več tednov zaposlijo klenega in zvedavega pohodnika.
Za pohode v naravi smo si vzeli nekaj dni in hitro ugotovili, da smo prišli v najprimernejšem času, saj je bilo vse v cvetju.
Polja so čudovito zelena in bogata kljub pomanjkanju vode.
Najbolj so nam bile všeč strme pečine, ki so se dvigovale navpično iz morja. Na južni strani je razgled segal skoraj do Afrike, na severni do Sicilije.
Obiskali smo tudi otoček Gozo, kjer pridobivajo sol na enak način že od rimskih časov.
Takole pa se razjezi sredozemsko morje.
Prvomajske počitnice na Malti so bile kratke, a čudovite. Sicer ni bilo eksotike, a je nismo pogrešali. Največji čar pri vsem skupaj pa je bil, da smo bili ponovno na poti vsi štirje.
