Pizza & pasta po malteško

Testenine in špageti so najokusnejši, a hkrati najbolj zlorabljeni italijanski izvozni artikel. Tako dobre pice in testenin, kot jih znajo pripraviti Italijani (za Italijane in domače, ne za turiste), izven meja Italije skorajda ni mogoče najti. Tudi v Italiji je treba vedeti, kje se jedo pristne napolitanske špagete aglio e olio, da nam ne podtaknejo blede različice za turiste. Že to, da so lahko tako preprosti, a pristni špageti s česnom in oljem neprimerno okusnejši od špagetov bolognese, ki se najbrž najpogosteje strežejo po svetu, daje jasno vedeti, da bi špageti morali ostati v domeni Italijanov (to, da so jih baje izumili Kitajci, pustimo ob strani), ne pa, da jih lahko pripravi vsak, ki ima pet minut časa, lonec vrele vode in konzervo hašeja! Enako velja za pizzo.

Glede na to, da je Malta od Sicilije oddaljena manj kot sto kilometrov, je prav neverjetno, da se na tako kratki razdalji izvirni in slastni špageti ter pice izrodijo v tako neokusno hitro pripravljeno hrano. Prvih pet dni, ko smo se potikali izven glavnega mesta z okolico, smo na Malti iskali hrano, kjer je pač bila priložnost. Glede na to, da smo bili bolj na podeželju in manjših turističnih krajih, dlje od pizza & pasta nismo prišli. Prav neverjetno! Priznam, da smo (predvsem jaz) zahtevni pri hrani, ampak hrana je vendar prva stvar, na katero pomislim, ko se spomnim, na katero od dežel, ki smo jih obiskali:
Od vseh mogočih poskusov, doživetij in izkušenj, ki si jih na potovanjih privoščimo, je prav doživljanje tujih dežel skozi želodec (pravzaprav na brbončicah jezika) najprijetnejše. Je to nenavadno? Morda kdo ob omembi izleta v Sarajevo ne pomisli na čevapčiče na Baščaršiji?

Pravkar sem preletel vse fotografije, ki sem jih naredil na Mali in na niti eni sami, samcati fotografiji ni hrane. Niti grižljaja. To se mi menda še ni zgodilo, saj tako, kot ob hrani uživam, jo rad fotografiram. V galeriji vsake od držav, ki smo jo obiskali, je zagotovo nekaj fotografij hrane:
Mehika
Balkan
Ciper
Tajska
celo Švica.

Razen z Malte, od tam nimamo nobene fotografije hrane.

Na srečo to ne pomeni, da na Malti nismo dobro jedli. Smo. Jaz, dvakrat; enkrat slastne raviole z rikoto in šparglji, ter enkrat v indijski restavraciji. Za dekleta, ki znajo uživati v morskih sadežih, se je večkrat našlo kaj okusnega. Jaz sem se pač (kot že tolikokrat na potovanjih) moral sprijazniti s tem, da čudovita zelenjava, ki jo vidimo rasti na njivah in prodajati na tržnicah, ne pride do naših krožnikov, temveč konča kdo ve kje. Seveda je to stvar okusa in jaz pač nisem našel skupnega jezika z malteško kulinariko. Na tem spisku ni nobene jedi, ob kateri bi se mi pocedile sline.

Ob tem morda le še tole, da odnos domačinov do hrane ter čas in način, na katerega se priprave in uživanja hrane lotijo, o neki deželi pove več, kot napisani turistični vodniki.