Za menoj so Korčula, Pelješac, Mljet, slabih sto kilometrov po celini in del Hvara. V normalnih razmerah mi kolesarjenje ne predstavlja nobenih težav. Tudi dvajset ali koliko pač že kilogramov prtljage, ki jo vozim s seboj, me ne ovira. A le v normalnih razmerah. Težave nastopijo, ko se naveličam asfalta in se odpravim po kakšni bližnjici. Seveda maladamski. Kot da vedno znova pozabljam, da je kolesariti po težavnem makadamu, skozi goščavo, navkreber, v pripekajočem soncu, brez vetra, ena najtežjih preizkušenj, kar jih poznam. A očitno jih potrebujem, da se vedno znova lotevam teh bližnjic, ki mi vzamejo vsaj trikrat več energije, kot bi mi še tako dolg obvoz po asfaltu. Šele tretji dan, na Mljetu sem se vendarle uspel prepričati, da grem raje nazaj po isti asfaltni cesti, kot pa po “baje” dobri makadamski stezi.
Na dan kolesarim 6 do 9 ur, nato si poiščem kamp, postavim šotor, zaplavam v morju, zadremam, se najem in berem. Po napornem kolesarjenju mi šele kopanje povrne moči in takrat se počutim kot prerojen. (No ja!)
Danes je prvi dan oblačno in vetrovno vreme. Neverjetno, kako preprosto je kolesariti, ko ne pripeka vroče sonce in piha veter v hrbet. A sumim, da bom že jutri, ko se odpravljam na južno obalo Hvara, tja kjer ni vrisanih cest, to poplačal.
O samih otokih, krajih in doživetjih bom več zapisal kasneje, ko se vrnem domov. Sedaj sem namreč prezaposlen z doživljanjem. (Če mi bo sploh tole, kar sem zapisal, uspelo objaviti, glede na to, da imam s seboj le telefon.)
Pravkar sem v Jelsi naletel na Food festival! Nič boljšega se danes na Hvaru ni moglo zgoditi.