Velika afriška avantura

Afrika me je poklicala. Ne bi bil popotnik, če se na njen klic ne bi odzval. Želja po spoznavanju in razumevanju neznanega je preprosto premočna. Zakaj prav Afrika? Zato, ker ima črna celina vse potrebne sestavine, iz katerih si je mogoče pripraviti pristno avanturo. Je divja, odročna, prostrana, nerazumljena, neobrzdana, nikogaršnja, nepredvidljiva in (upam da še) količkaj pristna. Da bi bila tudi sama avantura čim bolj avtentična, se je bom lotil z enim najboljših orodij, kar jih je bilo za ta namen izdelanih, z Yamaho Tenere. Imam torej sestavine in orodje za pripravo avanture, ki sem si ju izbral sam, za vse predvidljive in nepredvidljive okoliščine, ki me bodo na poti spremljale, pa bodo poskrbeli drugi. Upam, da jim bom kos.

Na pot se odpravljam čez dober teden po letu dni priprav. Pred enim letom na današnji dan sem kupil motor za Afriko, s čemer so se priprave pričele. Resda imam s pripravami in načrtovanji takšnih in drugačnih potovanj kar nekaj izkušenj, a to, kar sem počel v zadnjem letu, se ne more primerjati z ničemer. Natanko 40 potovanj (in precej več držav) je na seznamu Naša potovanja. Vsa skupaj, vključno z enoletnim družinskim potovanjem okrog sveta, niso zahtevala toliko priprav, kot Afrika. Čisto zares.

Nekaj dejstev: Afrika ima 54 držav, v katerih živijo ljudje več kot tri tisoč različnih etničnih skupin, vseh ras in religij sveta ter govorijo več kot tisoč jezikov. 60 odstotkov Afrike so puščave in je najbolj vroča celina na svetu. Afrika se razteza čez vse štiri zemljine poloble. Razen Etiopije in Liberije, so bile vse afriške države v lasti neafriških kolonizatorjev. Pustimo to, superlativov, povezanih z Afriko, je toliko, da jih je nemogoče in nesmiselno našteti. Dejstvo je, da gre za izjemno celino, ki se še zadnja upira lovkam globalizacije in modernizacije.

Moja ideja je povsem preprosta: Yamaho zajaham v Cape Townu (kamor je odplula z ladjo) in se z njo po čim več makadamskih, peščenih in drugih off-road poteh pripeljem do doma. Izogniti se želim večjim mestom in glavnim cestam. Koliko je to pač mogoče, glede na to, da se je skozi nacionalne parke in rezervate z motorjem (zaradi varnosti) prepovedano peljati. Vmes si bom seveda kaj pogledal in s kom poklepetal. Spal bom v šotoru, razen tam, kjer bom primoran poiskati trdno streho nad glavo. Tega, koliko ur trdega dela in prevoženih kilometrov me čaka, ne vem in me niti ne zanima, saj so to zgolj številke, ki ne povedo ničesar. Razen datuma vrnitve domov tam enkrat julija letos.

Na pot se odpravljam znotraj časovnih, finančnih, družinskih in službenih okvirjev, ki sem jih moral pošteno raztegniti. Predvsem tistega družinskega; brez Sabrinine neizmerne nesebičnosti, ki ima razumevanje za moje želje, Afrike ne bi videl.