K motoristični afriški avanturi, ki je pred menoj, nimam več kaj dodati. Ne zaradi tega, ker ne bi imel kaj za povedati, temveč zato, ker enoletnih priprav, ki so za menoj in občutkov, ki me prežemajo, ko pomislim na to kar me čaka, preprosto ne morem (želim) zapisati v nekaj besedah.
Zato se bom zatekel k besedam, ki sem jih zapisal pred petimi leti, ko sem se vrnil iz solo motorističnega potepa po Skandinaviji. Te najbolje ponazarjajo razloge, zaradi katerih se podajam v Afriko z motorjem. Sam.
Občutiti samozadostnost, neodvisnost in popolno svobodo, ki jo nudi samostojno potovanje, je nekaj resnično izjemnega. Kot najbrž ve vsak popotnik, ki najraje potuje sam. A to je šele polovica resnice, zaradi katere je bilo to potovanje fantastično doživetje. Druga polovica doživljanja in občutkov je izhajala iz načina potovanja. Bruuuuuuuuuuummmmm!
Ja, motor. Ne poznam nobenih občutkov, podobnih tistim, ki jih daje vožnja motorja. Med vožnjo motorja povsem drugače doživljaš svet okoli sebe. Občutki so bolj intenzivni in direktni. Med vožnjo ne poslušaš radia, ne govoriš z nikomer, le gledaš in oprezaš. Pozornost na višku. Popolna predanost trenutku.
Fotografija pove vse:
A tudi to je šele polovica resnice; ne odpravljam se v urejeno Skandinavijo, ampak v divjo Afriko.