Dobro jutro, moja ljubezen

Ne bi mogel reči, da sem si od Namibije veliko obetal, lahko pa rečem, da sem o njej vedel več, kot o večini afriških dežel, skozi katere sem potoval. Prvi razlog je ta, da dežela slovi po naravnih lepotah, drugi pa ta, da sem o tej »evropski« afriški deželi večkrat slišal iz prve roke. Zato sem se odločil, da naredim tisoč kilometrski ovinek in jo obiščem.

Ob prestopu meje me je debelušni temnopolti policist prosil, naj ga naučim nekaj besed v slovenščini. Med drugim je želel tudi vedeti, kako se po slovensko reče: »Good morning my love!« Lepa dobrodošlica ob vstopu v Namibijo, sem pomislil in si predstavljal, kako srečna mora biti Afričanka, ki ji bo namenil te slovenska besede.

Razen na bencinskih črpalkah, je bil to skorajda edini stik s človekom, ki sem ga imel na odročnih poteh južne Afrike. Nisem potoval po glavni cesti, ampak ob zahodni obali, kjer ni žive duše. Del Namibije, kjer sem prestopil mejo, spada v Sperrgebiet, zaprto cono velikosti Slovenije, kamor je vstop brez posebne dovolilnice prepovedan. Tam namreč kopljejo diamante, zato je celotno območje zaprto, da se ne bi kdo spozabil in začel kopati po pesku. Na mojo srečo je vožnja po glavni (seveda makadamski) cesti mimo zaprtega območja dovoljena.

Namibijske ceste so užitek, ki sem se ga po skorajda dva tisoč kilometrih pošteno naveličal.

Niti centimetra sence ni mogoče najti v namibijski puščavi.

Je pa mogoče najti divje živali! Prav tam sem se prvič v Afriki srečal z njimi. Ob cesti so se pasle črede Oryx-ov, antilop s po dvema velikima ravnima rogovoma. Veličasten prizor. Srečal sem tudi veliko nojev, a ti niso bili nič kaj veličastni, le nerodno so se razbežali, ko sem se jim dovolj približal. Ko sem postal lačen, sem ustavil ob reki in si privoščil dva slastna avokada za kosilo. A med tem, ko sem jedel, sem se ves čas oziral naokrog. Prvič v Afriki sem namreč občutil strah pred divjimi živalmi. Nikjer žive duše, sam sredi namibijske pustinje, kaj pa vem, kdo vse se potika v teh krajih. Sicer pravijo, da nevarne zveri v Namibiji žive zgolj v rezervatih, a nekako nisem verjel tem zgodbam.

Prav v Namibiji sem doživel največji strah na celotni poti čez Afriko. Ne takšen racionalni strah, ampak tisti prvinski, ki te ujame nepripravljenega, ob katerem se ti srce ustavi. Šotor sem imel postavljen v kampu, ki neograjen stoji na obronku prerije. Zraven tega sem imel najbližje sosede kakšnih 50, če ne 100 metrov proč. Jasno, da so vsi spali v šotorih na strehah avtomobilov. Le jaz sem šel spat v šotor (ki ga tokrat nisem niti pritrdil s klini), postavljen na tleh. Zaspal sem v trenutku, kot vedno. Naenkrat, sredi noči, me je prebudilo močno topotanje ob šotoru. V trenutku, ko sem se v trdi temi zavedel, da sem v šotoru in da me od tistega, kar je pred šotorom, loči le kot las tanko platno, me je zgrabil smrtni strah. Začutil in zavohal sem bližino velike živali, ki se je drgnila ob šotor. Nisem se niti premikal, niti dihal, tako sem bil prestrašen. To je trajalo kar nekaj časa, dokler nisem prišel k sebi in se začel tolažiti, da zveri, ki bi ji teknil, v tem delu Namibije najbrž ni. Šele ko sem prepoznal zvok kopit, sem dojel, da je zunaj najbrž kakšna antilopa, osel ali konj. Po kakšnih petnajstih minutah, ki so se mi zdele najdaljše v življenju, je ropot prenehal. Še dolgo nisem mogel zaspati. A ni vrag, nočnih obiskovalcev ni hotelo biti konec. Komaj sem zaspal, me je ponovno prebudilo gibanje ob šotoru in šum dotikanja nečesa ali nekoga s šotorom. Tokrat brez topotanja, le praskanje. Tudi ta vsiljivec me je potem, ko se me je naveličal ovohavati, zapustil. Seveda niti ob prvem, niti ob drugem obisku nisem odprl šotora, da bi pogledal, kdo so bili obiskovalci. Morda negostoljubno, a raje sem ostal v negotovosti, pred menoj je bilo še mnogo afriških noči v šotoru. Edina sled, ki so jo obiskovalci pustili, je bila izginotje sandala. Pred spanjem sem sandale dal pot šotor in ko sem jih hotel zjutraj obuti, je en manjkal. Preiskal sem 100 metrski radius okrog šotora, a ga nisem našel. Pa naj ga imajo, sem si mislil, da le ni izginilo kaj, kar bi težje pogrešal…

Če bi vedel, kakšna noč je pred mano, bi okrog šotora postavil zid, ne pa da sem ga postavil bolj za hec, kot za res.