Puščavska Afrika je suha in vroča. Zato sem bil ves čas žejen. S seboj sem imel vodo, a ko je nastopila dehidracija, sem moral poseči še po čem drugem. Bocvana je zelo redko poseljena in kraji so na stotine kilometrov oddaljeni eden od drugega. Zato sem vsak kraj oziroma bencinsko črpalko izrabil za polnjenje zalog. V nekem osamljenem kraju sredi ničesar sem stopil v obcestno prodajalno. Iz hladilnika sem vzel pločevinko Švepsa in jo dal na pult pred prodajalko, ki se je mastila s kotletom in polento. Jedla je z rokami (kot se za Afriko spodobi), s katerih je curljala mast. S temi mastnimi prsti je zagrabila pločevinko, jo zavrtela in položila nazaj na pult. Sicer na podobne reči nisem občutljiv, a pločevinka je bila vsa mastna in vode, s katero bi si lahko (po pitju Švepsa iz pločevinke) umil svinjsko maščobo z rok, ni bilo daleč naokrog. Zato sem stopil do hladilnika, vzel drugo pločevinko Švepsa, ki je bila le prašna, ne pa tudi mastna in se vrnil do pulta. Zaračunala mi je obe. Sem rekel: »Only one!« in na pult položil bankovec. Z istimi prsti kot prej pločevinko, je pobrala bankovec in ga stlačila v predal. Drobiž, ki mi ga je vrnila, se je svetil. Ne zato, ker bi bil nov…
Tako je v Afriki. Živijo po svoje, ne glede na pričakovanja popotnikov ali tujcev, ki jih iz razvitega sveta prihajajo učiti, kaj je prav in kaj ne.
Pravijo, da se v Afriko gre zaradi safarija. S tem se sicer ne strinjam, saj me bolj kot divje zveri privlačijo ljudje, a želel sem videti, kako je na safariju. Z več velikimi džipi smo se na pot v rezervat odpravili zgodaj, ko so živali najbolj aktivne. Znašel sem se med lovci, ki so puške zamenjali z nič kaj krajšimi teleobjektivi in streljali, da je bilo veselje. Kakor za koga. Doživel sem svoj najbolj neafriški trenutek na afriški celini. Komaj sem čakal, da bo konec.
Na poti čez Afriko sem srečal veliko ljudi, ki so o tem, koliko, kakšne in v kakšnih pozah, živali so videli, govorili z neverjetnim zanosom. »Pet levov sem videl! Trop hijen, čisto od blizu! Videli smo, kako so levinje napadle zebro in jo podrle na tla!« In tako naprej. Videti veličastne afriške živali je resda nekaj resnično izjemnega. A če je le mogoče, ne počnite tega na skupinskem safariju, kjer je vse skupaj bolj podobno cirkusu, kot pa doživljanju živali v njihovem naravnem okolju.
Iz safarija bi izpostavil le dve fotografiji: grozljivo velikega krokodila, ki je plaval tik ob majhnem čolnu, na katerem nas je sedelo vsaj petnajst
in čredo slonov, ki so nam pozirali v vsej svoji veličini in lepoti.
Tako je Pumba užival Hakuna Matata v kampu, potem ko je izropal nekaj slabo zaprtih šotorov.
