V Indiji nam ne pustijo spati. Bodisi zaradi odhoda avtobusa ali vlaka, serviserja klime ali zaradi zajtrka, ki ga strežejo le ob osmi uri. Zajtrk je le kot “Room service”, v restavraciji ga ne strežejo. Tako se pač moramo zbujati zgodaj, tudi ob šestih zjutraj, kar po (naši) slovenski uri pomeni ob pol dveh zjutraj! Nič kaj človeška ura. Šele danes, sedmi dan v Indiji, smo lahko spali, dokler se nam je ljubilo. A sedaj smo na indijski čas že navajeni, tako, da s tem nimamo več težav.
Na potovanjih ne znamo mirovati, še najmanj v Indiji, ki tega, razen na zelo redkih destinacijah, ne omogoča. Sploh pa mirovanja na potovanjih ne iščemo, zato smo bolj ali manj ves čas v gibanju. Seveda nas domačini ustavljajo in ogovarjajo, ter nas prosijo, da se z njimi fotografiramo.
Nekako takole je izgledal nas včerajšnji dan v Indiji:
6:00 – Zbudimo se, umijemo in oblečemo.
6:20 – V temi se postavimo ob glavno cesto in z dvignjenimi rokami skušamo ustaviti avtobus proti kraju Sulthan Bathery.
6:40 – Ustavi nam velik avtobus namenjen za Bangalore in nas za desetkrat višjo ceno od lokalnega avtobusa sprejme v luksuzno notranjost.
7:20 – Izstopimo v Sulthan Bathery, plačam jim le polovico dogovorjenega zneska in ga vzamejo. Pristopi nekaj ljudi, ki nam pokličejo avto-rikšo, da nas odpelje do avtobusne postaje.
7:30 – Smo na avtobusni postaji, kjer že stoji edini avtobus ta dan v smeri Ooty, kamor smo namenjeni. Avtobus je brez šip, le železne palice in plastične rolete ima čez okenske odprtine. Povedo, da rezervacije ne potrebujemo in da vozovnice kupimo na avtobusu. A ko odložim prtljago na prazne sedeže, jo neka ženska prestavi in pravi, da je to njena številka sedeža, saj ima rezervacijo. Njim popolnoma jasno, nam nič. Preden se vkrcamo, zajtrkujemo tri pakete piškotov, saj drugega ni.
8:00 – Avtobus odpelje v hladno jutro, saj smo na višini tisoč metrov. Sem omenil, da na oknih ni šip? Vožnja do 96 kilometrov oddaljenega Ootya je brez zapletov, a traja 4 ure. Cesta je namreč speljana v visoke gore, do 2300 metrov nad morjem in tako vijugasta, da smo srečni, da nam ni slabo.
12:00 – Prispemo v Ooty in se (z vso prtljago) sprehodimo do železniške postaje, a tam ne izvemo ničesar uporabnega glede vlaka, s katerim bi se naj odpeljali v dolino čez par dni.
12:30 – Najamemo rikšo, ki nas vozi po gorskem mestecu, ki mu pravijo “Queen of Hill stations” in iščemo hotel. Šele šesti ponuja sprejemljivo sobo za sprejemljivo ceno.
14:00 – Potem, ko operemo in obesimo prašna oblačila, se odpravimo v restavracijo in si privoščimo dobro kosilo. Nato naredimo dolg sprehod po mestu, skozi tržnico, mimo čajnic ter trgovinic s spominki in se vrnemo v hotel.
17:00 – Ponovno na sprehod, na tržnico po marakuje, avokado in papaje. Naredimo še en krog po mestu in zbežimo v hotel, saj temperature potem, ko se stemni, tukaj padejo na 10 stopinj, na kar nismo pripravljeni.
18:30 – Povečerjamo sadje in se lotimo logistike v zvezi s potovanjem, kar traja do devetih zvečer.
22:10 – Pokličem v recepcijo za dodatne odeje, saj nas zebe, gretja jasno nimajo. Sladko zaspimo.
O tem, da je danes Božič, nikjer nobenega sledu. Verjamemo, da je doma drugače, lepo ga praznujte!
Ja, pestro je dan za dnem. Zato pa smo tukaj! 😉
Lepe praznike!
Davor
Vau. To pa je pestro 🙂
Lepo vas pozdravljamo in vam želimo, da se naužijete Indije v čim večji meri.
HGJ