Tokrat smo v Indijo prišli popolnoma nepripravljeni. Še bolj nepripravljeni kot sicer. Brez ene same rezervacije hotela, vlaka ali česarkoli drugega. Imeli smo le okvirni seznam krajev, ki jih želimo obiskati. V mislih imam logistično nepripravljenost, ki niti ni ne vem kako pomembna v kontestu doživljanja neke destinacije. Sploh pa je Indija že sama po sebi destinacija, na katero ne moreš biti nikoli pripravljen. Tudi takrat, ko jo obiščeš četrtič.
Na eni strani hrup in gneča, smrad in umazanija, neskladnost in nerazumevanje, na drugi strani radost in veselje, prilgodljivost in vdanost, potrpežljivost in upanje. Nikjer na svetu (po naših izkušnjah) ne doživiš toliko neverjetnih reči, nisi priča toliko neverjetnim prizorom in nikjer na svetu te čustva tako ne preplavljajo kot v Indiji. S tem, da se čustva izmenjavajo na vsakih nekaj korakov, ko se prerivaš med ljudmi na prenatrpanih pločnikih ali med avti, rišami in avtobusi na cestišču. Zrak je pomešan s smogom in vonjem iz latrin ter odprtih kanalizacijskih poti ter nasičen s hrupom tisočerih trobelj. Med tem, ko se umikaš kolesom mimovozečih in pljunkom mimohodečih, si pozoren na kakce, s katerimi je premazano cestišče. Pot ti prekriža starka z iztegnjeno suho ročico, v katero ji stisneš kovanec za dve rupiji (tri cente). V znak hvaležnosti sklene roki in se ti prikloni. Čez nekaj korakov se ti približa starček, nato sadhu, nato mati z otročkom, pohabljenec, majhna deklica ali prodajalec sladkorne vate, čaja, piščalk, balonov ali česarkoli drugega. Vsak od tebe nekaj želi, vsak ti nekaj ponuja. Največ ponujajo tisti, ki jim daš miloščino. Hvaležen pogled, stisk roke, nasmešek, miganje z glavo. Te drobne geste hvaležnosti zastrnejo vse slabosti in neprijetnosti, s katerimi nas Indija preplavlja.
V nekem trenutku se prestrašiš, v naslednjem se zasmeješ, zatem skoraj zajočeš. Na vsakem koraku, tisočkrat v enem dnevu. Ta intenzivna mešanica lepega in grdega oziroma dobrega in slabega te hkrati polni in prazni. Temu bi lahko rekel, da odpira. Odpira naše, v urejenem svetu in družbi otopele, čute. Spodbuja nas. Ne, prisili nas, da dojemamo, doživljamo in čutimo. Čutimo tako intenzivno in tako močno, kot v nobenem drugem okolju, ki ga poznamo. To zna le Indija.
Je za razumevanje in védenje o življenju še kaj pomembnejšega od tega, kako čutimo?