Indija je velika za 162 Slovenij in ima 600 krat več prebivalcev. V tej enormni deželi živijo ljudje vseh religij sveta, ki so povrhu razdeljeni na kaste (neuradno) in se sporazumevajo v več kot 20 uradnih jezikih. V Sloveniji bi nas moralo živeti 8 milijonov, da bi imeli podobno gostoto prebivalstva. Skušam si predstavljati, kako bi bilo, če bi v Sloveniji živelo tako veliko in tako odkrito različnih ljudi.
A ker si tega nekako ne znam predstavljati, se raje vračam k bolj oprijemljivim zadevam. Recimo zemljevidu tokratne poti po Indiji:
Sama pot, oziroma premikanje iz kraja v kraj, je tokrat potekala brez večjih zapletov. Na primer, skakanja na premikajoči se vlak, kar smo počeli na prvem potovanju po Indiji, se tokrat nismo posluževali. A od tega, da bi bili izkušeni popotniški mački, smo še daleč, vsaj kar se tiče nakupovanja vozovnic za vlak v času novoletnih praznikov tik pred zdajci. Jasno, vse je bilo razprodano. Tako se nam je pripetilo, da smo bili slepi potniki na nočnem vlaku za Madurai in le »ustrežljivosti« kondukterja se lahko zahvalimo, da nam je dovolil ostati na vlaku.
Vlaki v Indiji so vedno polni, le stopnja »polnosti« je drugačna.
Notranjost prave in delujoče lokomotive, ki je vlekla vlak, s katerim smo potovali.
V sirotišnici, kamor smo nesli vrečo igrač, smo doživeli veličasten sprejem.
Selfie, selfie, selfie! Nikjer še nas niso tako oblegali s fotografiranjem, kot tokrat v Indiji. »Madam!« »Sirrrrr!« »Uncle!«… »Can we take a selfie with you?« Skoraj vsak dan nam je nekdo pristopil in nas prosil, če se lahko z nami fotografira. Zanima me, kaj rečejo ob tem, ko na telefonu razkazujejo selfije z nami.
Tukaj so mi v roke porinili še dva malčka, nisem mogel ostati resen.
Nekatere opozorilne table kar izzivajo h kršitvi.
Druge opozorilne table so povsem resne.
Čudežno drevo, nim.
V bližini templjev je vedno pisano in živahno.
