Naše prvo družinsko potovanje z otroki sega v leto 2001, ko smo se z avtom odpeljali v Grčijo in se tam potepali cel mesec. Sara je imela takrat dve leti. Kmalu jih bo imela 18. Za nami je torej 16 let družinskih potovanj! Sicer smo v zadnjih letih parkrat ponovno obiskali države, ki smo jih že videli, a Indija in Mehika sta tako veliki deželi, da ju lahko obiščemo desetkrat in ne bomo obiskali vsega. Zraven tega je bila Sara z nami nazadnje predlani, tako da je potovanj, na katera se odpravimo kot družina, manj kot jih je bilo. A še vztrajamo in potujemo. Seveda, koliko nam dopuščajo okoliščine, predvsem pa, koliko nas žene popotniška strast.
Kot vse stvari, ki jih v življenju ponavljamo ali počnemo pogosto, tudi potovanja postanejo dolgočasna. A le, če jih ne začinimo. Sami smo odgovorni za to, da potovanje naredimo zanimivo in privlačno, predvsem pa mora biti takšno, da nam ob misli na to, da ponovno potujemo, poskoči srce. Za to pogosto potrebujemo nekaj novega. Saj ni treba veliko, morda nova, še neodkrita destinacija, morda nov način potovanja ali morda nova družba. Če že ne menjamo destinacije, pa menjamo način potovanja; enkrat z avtom, drugič peš, s kolesom, letalom, ladjo ali kakorkoli drugače. Če ne menjamo niti destinacije, niti načina potovanja, pa lahko poskusimo zamenjati oz. razširiti družbo.
Prvomajski prazniki so pred vrati, gremo na Sicilijo (ups, tudi tam smo že bili). Prvič smo tja odpotovali z avtom in šotorom, tokrat letimo, najamemo avto in spimo v apartmajih. A nova dimenzija tokratnega potovanja je nova postava. Potuje nas pet! Drugič v 16-letni popotniški karieri se nam bo nekdo pridružil na potovanju. Zanimivo bo.
Sploh pa je Sicilija kot del Italije destinacija, kamor bi se človek vračal vsako leto. Če že ne zaradi česarkoli drugega, zaradi tega:
