Tokrat sem se “ujel” na lastni dogmi. Namreč na tej, da trdim, da je treba potovanja, izlete in podobne dogodivščine čim manj načrtovati in čim več prepustiti usodi. Razumem, da je to težko razumljivo in še težje izvedljivo, sploh, če imate radi občutek, da so zadeve pod nadzorom. A prave izkušnje, kjer se pokaže iz kakšnega testa smo sami in naši sopotniki, nas čakajo izven meja načrtovanega. No, o tem sem že dovoljkrat razpredal.
Skratka, danes sem se končno odpravil v gore. Prizori novozapadlega snega, ki pobeli travnike, skale in drevesa, so zame nekaj najlepšega, kar zimski čas ponuja. Za cilj sem izbral Peco. Včeraj sem se psihično pripravil in danes v temi odrinil proti Koroški. Da ne dolgovezim (naporen dan je za menoj), Peca me je tudi tokrat zavrnila. V zadnjih letim sem jo skušal pozimi trikrat osvojiti, a mi je uspelo le enkrat. Dvakrat mi je preglobok sneg dal jasno vedeti, da nimam tam kaj iskati, dokler se razmere ne stabilizirajo. Na silo v gore seveda ne gre. Kaj šele pozimi!
Priznal sem poraz, Sabrini poslal sms, da prihajam domov in se odpeljal proti domu.
A po nekaj kilometrih iz meglene Črne sem naenkrat uzrl modro nebo in smerokaz levo, na katerem je pisalo: »Uršlja gora«. Če obstajajo znamenja, ki jim moramo v življenju slediti, je bilo to eno najočitnejših, kar sem jih bil deležen. Zavil sem proti Uršlji in parkiral ob drugih avtomobilih. Seveda je bila narejena gaz. Sabrini sem poslal sms, da še ne pridem domov, ker grem na Uršljo goro. In sem šel.
Načrtovana Peca in neuspeli poskus vzpona sta bila pozabljena. Nenačrtovana Uršlja pa se je izkazala kot krasna gostiteljica!
Po sledeh drugih gre kot za šalo.
Snega na pretek.
Pogled z vrha proti domu.
Zimska idila.
