Zadnjič sem omenil zajtrk. Kako prečudovit del dneva je to, ko se naspan in lačen usedeš za mizo. Če imaš povrhu še krasen razgled skozi okno in dobro družbo, je to občutek, ki ga je do konca dneva težko prekositi. Sicer zajtrk nekateri prespijo, saj imajo pač raje presežke v drugačnih oblikah. Tisti, ki v zajtrkih uživamo, pa si zanje vzamemo čas, tudi za pripravo. Tako je vsaj pri nas. Tudi na potovanjih. Pristni zajtrk o navadah domačinov pove precej več, kot se zdi in to so trenutki, ki jih neradi zamujamo. Zato pogosto iščemo nastanitve brez zajtrka, saj hoteli praviloma ne ponujajo pristne zajtrkovalne izkušnje. Še danes vonjam in okušam toast z maslom, ki smo ga dan za dnem zajtrkovali v hostlih na Irskem. Pristno in nepozabno, a tovrstnega zajtrka ne želim nikdar več poskusiti. Česar ne bi mogel reči za turški, kitajski ali indijski zajtrk, na primer. Po drugi strani pa si na potovanjih izven civilizacije ali ko kampiramo, zajtrk najraje pripravljamo, pravzaprav kuhamo, sami.
A pisanje o hrani je podobno kuharski knjigi brez fotografij, nekaj manjka. Zato sem zbral nekaj fotografij zajtrkov širom sveta, ki so nam ostali v spominu.
Seveda so tudi hoteli, ki ponujajo zajtrkovalno izkušnjo, ki se ji je težko odreči. Tudi v Indiji.
V državah, kjer se zajtrkuje juha, smo zelo uživali. Pho v Vietnamu in
v Laosu.
Sveže pripravljene polnjene tortilje v Mehiki.
Sadni zajtrk na Filipinih.
Pester zajtrk v polni restavraciji na Kitajskem.
Zajtrk na tržnici v Iranu. Nikoli nam ni uspelo izvedeti, kaj smo jedli.
Puri čana, eden tipičnih indijskih zajtrkov.
Rolex, v čapati zavita omleta v Ugandi.
Zajtrk po uzbekistansko
in po gruzijsko.
Turški zajtrk
in meze na Cipru.
Marsikje se najbolje jé kar na ulici, takosi v Mehiki.
Južnoindijska masala dosa, zajtrk za bogove.
