Končno utrinki s svežega potovanje, s katerega sem se pravkar vrnil. V začetku maja 2020.
Najslajša potovanja so tista, za katera pravijo, da so nemogoča. Podobno, kot pri prepovedanem sadežu. Le da ne gre ravno za prepoved, temveč za tehnične ovire, kot so zaprte meje, hoteli, avtokampi in tako naprej, zaradi česar je potovati težje, kot sicer. A glede na to, da so ovire le drugo ime za priložnosti, menda ni narobe, da jih zagrabimo. Če nikogar pri tem ne ogrožamo, se razume. Ob tem se mi zdi, da je predvsem sedaj, ob vseh predpisih, ukrepih in prepovedih, ki so eni bolj, drugi manj življenjski, zdrava pamet najbolj uporabna. A ta se zna pod pritiskom informacij, ki v tem času vrejo iz vseh virov, potuhniti ali celo odpovedati. Svojo sem se naučil zbezljati na površje tako, da se poplavi informacij preprosto umaknem. Verjamem namreč, da vsak odrasel posameznik (razen morda redkih izjem) v sebi ve, kaj je prav in kaj ni, a to se prepogosto skrije pod bremenom dnevnih novic.
Ta čas sem izkoristil za kolesarski podvig, o katerem sem razmišljal že nekaj časa; s kolesom od doma do morja. A ker nimam rad prelahkih izzivov, sem namesto 200 kilometrov, koliko jih je od Slovenske Bistrice do Ankarana, naredil ovinek. Tako sem se do morja zapeljal vzdolž Kolpe in skozi kočevske gozdove. 400 kilometrov je po petih dneh kolesarjenja pokazal števec na kolesu. A naj ponovim; na natovorjenem kolesu ne šteje razdalja, temveč vzponi. Najbolj sočnega sem opravil iz Osilnice na Strmo reber, kjer sem za 9 kilometrov potreboval dve uri! Spal sem v šotoru in si kuhal tople zajtrke in večerje, tako, kot to počnem najraje, ko se podam na solo potovanje oziroma »bezljanje zdrave pameti na površje«. Naj fotografije povedo več:
Krka
Prelaz Vahta med Novim Mestom in Metliko
Krasinec
Vinica
Prečudovita regija ob Kolpi je ozaljšana z novo pridobitvijo,
a na srečo jo je mogoče najti tudi neokrnjeno.
Lokalna poezija
Navkreber na Strmo reber
Spokojnost v kočevskem gozdu moti le utrip srca
Loški potok
Stari trg pri Ložu
Nanos
Na cilju v Ankaranu