Slovenska planinska pešpot v sliki

O tem, kako sem hodil, spal in jedel, kar na večdnevnem pohodu zajema bolj ali manj vse aktivnosti, sem že pisal. Vse drugo so podrobnosti, ki bi jih sedaj obravnaval le, če bi bila zima ali čas kislih kumaric, kar za mesec junij nikakor ni mogoče reči. Seveda so podrobnosti tiste, ki naredijo doživetja in zgodbe, a tokrat jim bom pustil, da se vtisnejo v trajni spomin, od koder bom tiste najsočnejše ob pravih priložnostih zagotovo potegnil. Tokratni prispevek bom namenil fotografijam. SPP skozi del Slovenije, ki sem ga prehodil tokrat, ne gre mimo velikih znamenitosti in je zato najbrž manj poznan. Razen Škocjanskih jam, ki jih nisem mogel obiskati. Sploh pa te niso pohodniška destinacija. Temu primerno so etape, ki sem jih prehodil, obljudene. Drugih pohodnikov skoraj nisem srečeval. Mislim, da jih v devetih dneh nisem srečal več kot dvajset. Razen na dveh kočah, ki sta bili odprti. To, da sem imel vso pot le zase in da sem imel zase tudi vsako kočo in bivak, kjer sem spal, je največji privilegij, kar sem jih bil na tej poti deležen. Saj sem tako zares imel občutek, da se potepam v divjini, daleč od civilizacije.

Vzorne markacije. spp_2020_06
Spodnje Bohinjske gore in Triglav ob sončnem zahodu. spp_2020_07
Oprano jutro na Ermanovcu. spp_2020_08
Tolmun pri bolnišnici Franja. spp_2020_09
Medvedji česen v Trnovskem gozdu. spp_2020_13
Raufnk nad Idrijo. spp_2020_10
Razgled z Hleviš. spp_2020_11 spp_2020_12
Pogled skozi Otliško okno nad Ajdovščino. spp_2020_14
Sončni zahod z Nanosa. spp_2020_15
Na Vremščici. spp_2020_16
Čez letališče v Divači. spp_2020_17
Razgled z gradu Socerb. spp_2020_18
Morje! spp_2020_19
Brez dobrega goriva seveda ne gre. Idrijski žlikrofi, bograč in kranjska klobasa.
spp_2020_20
spp_2020_21
spp_2020_22

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.