Končno je tukaj! Najbolj nori mesec v letu, junij. Mesec festivalov, srečanj, zaključkov, izletov, koncertov in vseh mogočih drugih dogajanj. Nemalokrat sem se nad tem pritoževal, saj se mi zdi neživljenjsko skušati doživeti toliko dogajanj, kot jih je natrpanih v en mesec, ki ima pač to smolo, da je najlepši v letu in zadnji pred poletnimi dopusti. Zato smo skoraj vsa leta, odkar potujemo, za junij naredili načrt, kako bomo vso junijsko plejado epohalnih dogodkov doživeli. Tako, da smo odpotovali proč od vsega. Preprosto.
A vse kaže, da bo letošnji junij za marsikaj prikrajšan. Nekateri dogodki se pač še ne smejo izvajati. Za to mi je seveda zelo žal, saj je predajanje užitkom ob dobrem koncertu v še tako nepopisni množici, neprecenljivo doživetje. Obiskovanje koncertov, takšnih ali drugačnih, te napolni z neprimerljivimi občutki in energijo, katerih učinke občutiš še dolgo. To nam sedaj manjka. Alternativa tovrstnim doživetjem preprosto ne obstaja in zanjo ni nadomestka, kot vemo vsi, ki smo kaj takšnega že doživeli. Če želimo to ponovno izkusiti ter občutiti na lastni koži, nam ne preostane kaj drugega, kot potrpežljivo počakati. Seveda pa je to, kako bomo čakanje na to, kdaj bomo lahko ponovno odšli na koncert prenašali, odvisno zgolj od nas samih. Tako, kot pri čakanju na karkoli.
Enako je s potovanji. Dokler smo bili zaprti v občino in ni bilo mogoče potovati, smo seveda iskali vse mogoče načine, da bi doživeli občutke, ki jih potovanja nudijo. A nam ni preostalo drugega, kot počakati, saj se enodnevni izleti znotraj občine po še tako prečudovitih krajih, ne morejo primerjati s potovanji. Niso alternativa, kvečjemu nadomestek. Lahko pa se s temi kratkimi enodnevnimi izleti zamotimo in odvrnemo od hrepenenja po potovanjih. Strast do potovanj lahko na ta ali podoben način celo zamrznemo. Potem na to, kdaj bomo lahko ponovno potovali ali odšli na koncert, pravzaprav niti več ne čakamo. “To put on hold” bi rekel temu v angleščini, saj se v tem trenutku ustreznega domačega izraza ne spomnim.
Množični koncerti resda ostajajo nedosegljivi, ne pa tudi potovanja. Da so odprte vse možnosti sicer še ne drži, a potovati je mogoče. Ne le k sosedom, temveč precej dlje. Tudi v Afriko ali Azijo, na primer. To je menda dovolj za še tako zagnanega in zahtevnega popotnika. No, vsaj za prvo silo, da se razumemo. A v novih časih se je pojavila nova oblika veščine, ki jo popotnik potrebuje, da se odloči za potovanje in dejansko odpotuje. Pogum in drznost odpotovati v daljne, odročne, eksotične, nerazvite, tako ali drugače nevarne države, sta lastnosti, ki so jih popotniki že od nekdaj potrebovali, da so se navkljub svarilom in objektivnim grožnjam odzvali notranjemu klicu ter odpotovali v negotovost. Če želiš potovati danes, moraš pogum in drznost, ki ju kot popotnik premoreš, še nadgraditi. Že to, da pomisliš, da razumeš vsa pravila in omejitve, ki veljajo za prestope mej, vkrcanje na letala in ladje ter povrhu pričakuješ, da jih bo uradnik, ki ti bo dokumentacijo za vstop, prestop ali vkrcanje pregledal, razumel isto kot ti, je drznost (da ne rečem naivnost) brez primere. Sploh, ko ima vsaka država svoja pravila za vstop, ki se spreminjajo tudi čez noč. Še najbolj me tole vse skupaj spominja na prehajanje meja v Afriki, kjer sem bil pri vsakem od dvanajstih prestopov meja v negotovosti in sem upal, da imam vso potrebno dokumentacijo ter da bom naletel na razumnega uradnika ali policista. A tam se je v skrajnem primeru dalo zaplete zgladiti oziroma podmazati, kar se mi zdi danes ob prehajanju meja v razvitem svetu nepredstavljivo.
S Sabrino se kmalu znova odpravljava na potovanje. Drzno upam, da bova ustrezno pripravljena in da se naslednjič oglasiva od daleč.